Danes sem lahko nesramna. Saj se vendar učim.

Sami sebi otežujemo življenje. Saj ne, da so prihajajoči izpiti že več kot dovolj. Vsem tiktaka ura do prvega preizkusa znanja, pred tem pa še dva kolokvija in predstavitev seminarja. Vsi imamo manj časa za spanje. Vsi se spopadamo z gigantsko količino informacij, ki si jo je potrebno zapomniti. Pa še zapomnili bi si jo naj za malo več kot mesec dni, ko bomo morali mogoče na drugi rok, če bo profesorica na prvem slabe volje. Poleg vseh teh pritiskov še stavka, ki jo bomo nadomeščali, pripomba ljubljanskega bruca, kako si predstavljamo faks brez patofiziologije, brozga na cesti, podražitev bonov in grožnja Univerzitetne knjižnice, da bo skrajšala delovni čas.

A tisto, kar me najbolj prizadene, so odnosi, ki jih nenadoma vzgojimo med sabo. Nesramnost, brezbrižnost in arogantnost so žal pridevniki, ki opišejo marsikoga od nas v času pred in med izpiti. Nihče več nikomur noče priskočiti na pomoč, nihče si več noče vzeti pol ure za kavo, nihče več noče razpredati o brezčasnih problemih. Zakaj bi poslušala še tvoje, če imam svojih preveč? In nič časa, ker se učim cele dneve. Razen ko prespim budilko, gledam novo epizodo patetično slabe serije, prelagam papirje (ker ne vem, kje bi se spravila zraven), visim na Facebook-u, čakam na dostavo, pišem nek kvazi blog, pogledam kaj se dogaja na 9gag-u, počivam po dostavi in se predvsem ves čas smilim sama sebi. Kako se bom vse to naučila? Naslednja stopnja je jeza, zakaj se nisem učila in ravno takrat se slučajno zgodi, da srečam sošolca, na katerega lahko vse to stresem, pa kaj me briga, če bi mogoče tudi on kaj rad delil z mano.

stressed-college-student1

Opozorilo: učenje navadno ni videti tako kul.

Pojem čustvene inteligence je še vedno nekaj, pri čemer se veliko ljudi zmrdne z mislijo na neko družboslovno nakladanje. A dejstvo je, da sta naše ravnanje in presoja pogojeni s čustvi v dani situaciji. Nihče ne rešuje testa inteligence pod vplivom stresnih dejavnikov in prav tako tudi naš poklic ne bo zahteval posredovanja in odločanja zgolj v mirni, tihi sobi, odrezani od sveta. Daleč od tega. Zato moramo temu področju posvetiti nekaj pozornosti. Seveda nihče noče posebnega predmeta, ki bi nas učil nekaj, kar vsi itak vemo. Saj se pa znamo obnašati in imamo nenazadnje na urniku dovolj vsega potrebnega in malo manj potrebnega. In še vedno tisto pomanjkanje časa. Če pa razmišljam o naših zmožnostih na temeljnih področjih, ki opisujejo značilnosti čustvene inteligence – zavedanje sebe, samokontrola, samomotivacija, empatija in iznajdljivost v družabnih stikih; si želim, da bi o tem kdaj pa kdaj vsak pri sebi vsaj premislil. O sebi, čutu za druge in prihodnosti. Mogoče namesto tistega prelaganja papirjev?

Kolikokrat bi se lahko izognila širjenju slabe energije, sporom zaradi malenkosti, razočaranju nad sabo in drugimi, če bi le pomislila na to, da ima mogoče kdo poleg vsega še kakšne osebne težave; da se imajo tudi drugi veliko za učiti, če ne še več; da lahko nekomu polepšam dan zgolj s tem, da prespim budilko pol ure manj in grem z njim na kosilo. Ali pa se le nasmejem in ga vprašam kako je, medtem ko hitiva drug mimo drugega na mostu.

Zato si bom vzela čas zase tudi med izpitnim obdobjem, poskusila bom pokazati svojo dejansko inteligenco in zavestno izklopiti študijske stvari v prostem času, ker tako bo produktiven tudi čas, namenjen učenju. Pa včasih bom povedala malo manj, kajti vem, da bom pozabila na to, če nekoga ne bom grdo zabila, zato ker se mi je tako zazdelo; slabo pa se bom zaradi nepremišljenih besed počutila še dolgo.

Bodimo to, kar si želimo biti. Bodimo takšni, da nas bodo zaradi tega razlikovali od drugih. Bodimo medicinci s srcem. Pa uspešno izpitno obdobje!

Maruša