Teta iz ozadja je spregovorila … Špela Marela ji je pisala 6 dni nazaj:
“Draga teta iz ozadja, letos sem bila zelo pridna. A mi daš eno svojo plačo, da grem na počitnice? Hvala, tvoja Špela”
Draga Špela,
seveda ti dam eno svojo plačo. Vendar pomisli še enkrat, če si to res želiš. Z denarjem je namreč tako – kar ima vrednost, ima tudi ceno. In kolikor te poznam, vem, da ne želiš, da te jaz obdarujem.
Ljudje so po večini naivni in ne ločujejo najbolje med pravicami in darili. Špela, dajva se igrati eno igrico, ki se imenuje »Poišči vsiljivca«. Na mizi imaš tako zvane pravice: pravica do splava, umetne oploditve, homoseksualne poroke, izobrazbe ali intelektualne lastnine. Katera izmed sledečih ne spada zraven? Kakršna koli je tvoja intuicija, Špela, je verjetno napačna. Edina izmed naštetih, ki dejansko je pravica, je zadnja. Kajti to, kar imam, še več, kar sem ustvarila, je moje. Tudi od industrijske revolucije dalje, neuspelim racionalizacijam Marxa (Karla, ne Groucha) navkljub. Vse ostalo so darila in darila vedno potujejo po isti rečni strugi krivde in izsiljevanja, dokler ne končajo tam, kjer pač podarjeni konj običajno konča – na Vrhovnem sodišču (glej Roe v. Wade). Ampak podarjeni konji so pogosto take Pandorine skrinjice – leseni in polni zla – in v svetu brezplačnih daril je valuta svoboda. Na nekem modrem kontinentu čez lužo so zadnjih petdeset let uspešno sejali seme izposojene svobode in zdaj se bliža žetev. Pa da ne rečem česa, kar bi morda morala obžalovati – draga Špela, namesto denarja ti morda lahko podarim nasvet, ki je, merjen v svobodi, veliko bolj poceni: tvoj cilj naj bo pridobiti moč. Ko imaš moč, denar pride sam od sebe.
In če ne verjameš, se sprehodi kaj ob Dravi v teh melanholičnih pozno-pomladnih dneh in ne spreglej obokane floskule, ki je nedavno vzniknila nad bodočim domom mariborskih medicincev. Kar daješ, to prejemaš. Zato razmisli, preden daš in še bolj, preden prosiš. Upam, da bo tvoja žetev dobra.
