Pod belim plaščem – Vračanje (I. del)

coff321ee45535-spill-pic

Neučakano pričakujete nov Presnovnik? Da vam bo malce lažje, smo za vas pripravili prav posebno presenečenje. Od danes naprej boste lahko vsak mesec prebirali Dobruškino zgodbo v nadaljevanjih Pod belim plaščem. Pripravite si svoj najljubši čaj, zavijte se v odejo in uživajte v branju prvega dela. Nadaljevanje pa vas čaka v decembrski številki revije!

Voda na štedilniku apartmaja 31 je začela vreti, še preden se je Lejli uspelo spraviti iz kopalnice.

Vsako jutro je bilo tako – prižgan računalnik, kjer so se vrtele novice in takoj zatem aktualna radijska playlista, vrč poln vode, ki je že poskakovala ter čakala na standardni odmerek sladkorja, pomešanega med dve žlici kave … In Lejla, ki se je spretno sukala med majhno kuhinjo in še manjšo kopalnico študentskega doma, medtem ko si je skrbno ščetkala zobe in se na vse pretege trudila, da bi sveža modra srajca, ki jo je oblekla po osvežujoči jutranji prhi, ostala čista vsaj do prihoda na faks, kjer je imela prvo uro klinične farmakologije.

Tak jutranji kraval in glasno skakanje iz sobe v sobo si je lahko privoščila le prvi teden po počitnicah, ko njeni sostanovalci še niso imeli nobenih resnih obveznosti na faksu in se v študenta še sploh niso vrnili.

Lejla je bila povprečna študentka petega letnika medicine, ki se ji je čez vsa ta leta uspelo obdržati nad gladino in vedno priplavati v naslednji letnik, četudi kdaj s pogojnim vpisom.

Kot vedno je bila prepozna, da bi v miru popila jutranjo dozo kofeina, zato je kavo prelila v termovko in četrt mimo nje, saj veste, če se mudi, se pač mudi. Pograbila je torbico, v katero je že včeraj zvečer spravila bel plašč in zvezek, se zasukala na petah in stekla po stopnicah v pritličje, ker je bilo dvigalo znova zasedeno, kot vedno, ko se je njej najbolj mudilo.

»Hej,« je na stopnicah pozdravila soseda, ki se je vračal iz jutranjega teka, ves preznojen in še vedno zadihan preskakoval vsako drugo stopnico. Nikoli ni razumela, kaj žene ljudi, da se že navsezgodaj zjutraj brez potrebe zvlečejo iz postelje in delajo nekaj, kar dejansko vključuje porabo ogromnih količin ATP-ja. Kakorkoli, pospešila je korak in stekla čez glavno cesto nekaj metrov pred prehodom za pešce in tako pridobila tiste dragocene sekunde, ki bi jih drugače morala odštevati pred semaforjem, čakajoč zeleno luč. Vsakič, ko je naredila ta jutranji prekršek, se je spraševala ali jo bodo policisti dejansko kdaj dobili in ji napisali kakšno zasoljeno kazen, kot so to zadnje čase počeli na starem mostu, kjer so vztrajno kasirali vsakega kolesarja, ki se ni peljal v pravilni smeri kot je označevala puščica poleg možiclja na kolesu, naslikanem na kolesarski stezi.

»Zamujaš,« se je nasmehnila Katarina in odmaknila svojo torbo, da je Lejla lahko sedla poleg nje. Profesor je bil že v predavalnici, skoraj pripravljen, kljub zgodnji jutranji uri ter počitniškemu razpoloženju, ki so ga študentje privlekli s sabo iz prekratkih prvomajskih počitnic, kjer so vsaj za nekaj dni pozabili, da so študentje medicine in razmišljali še o čem drugem kot o muskarinskih receptorjih, dušikovem oksidulu in vzrokih za ledvično insuficienco.

»Profesor še vedno išče USB vhod, zato predvidevam, da si lahko privoščim še kak požirek kave, ne samo nekaj minutno zamudo,« se je nasmehnila in na mizo postavila zvežčič, kavo ter enega izmed mnogih reklamnih kemikov, ki so promovirali projekt, pri katerem je sodelovala že tretje leto.

»Kako si, Lejla?« je zaskrbljeno povzdignila obrv prijateljica v pravem pomenu besede. Tudi med izpitnim obdobjem, ko se je vsak zavlekel v svoj brlog in pozabil na ves svet, je bila tam, pripravljena odložiti skripto in prisluhniti težavam, tudi če niso bile povezane z izpiti.

»Bo, nekako. Babica se počuti boljše, Bruno mi pomaga, kolikor pač lahko …«

»Vprašala sem kako si ti?« jo je prekinila, preden bi ji razložila o vseh seminarskih in kontrolnih nalogah na katere se je pripravljal njen mlajši brat v preteklem tednu.

»Živa sem,« bežni nasmešek je spreletel njen resen obraz. »Pravijo, da bi to moralo zadostovati,« je še zašepetala tik preden se je profesor odkašljal, za hlače popravil skrbno zlikano rdečo srajco s tankimi sivimi črtami in začel s predavanjem.

Katarina ji je nežno stisnila roko, nato pa se poslušno obrnila proti predavatelju. Ni vedela, kaj naj reče … Toda Lejli je stisk roke pomenil dosti več, kot pa cela reka praznih besed, ovitih v pomilovanje in radovednost o njenem psihičnem stanju. Bila je na poti do poklica, kjer se bo z izgubami soočala vsakodnevno in kjer bo življenje dobilo čisto drugo podobo. Podobo zaveznika, s katerim bo vsakič, z roko v roki, igrala proti nasprotniku in točno je vedela, kaj povedati ob porazu, kako se pobrati, na kakšen način zgraditi svoje življenje okrog pozitivnih stvari, kako se vesti … Toda kljub temu je bilo tako prekleto težko preslikati vse te napotke iz knjige v lastno življenje. Poznala je pravila igre, ki si se jih moral držati kot študent medicine in kot bodoči zdravnik. Če si hotel preživeti v vseh ujmah, čez katere te je peljalo življenje, si moral nemalokrat stisniti zobe, potlačiti svoja čustva, dvigniti glavo in stopiti korak naprej. In tako si se skoraj neizogibno zapletel v vzporedni boj z otopelostjo, ki te je naredila tako praznega, da je kar bolelo. Bolelo na profesionalni poti, ko so ti očitali nezmožnost sočustvovanja. Bolelo pa je tudi v privatnem življenju, ko si hotel dati del sebe nekomu, za katerega si vedel, da si te zasluži ali pa ko si se hotel pogovoriti z najboljšim prijateljem, pa so se besede nekje na poti preprosto izgubile. In takrat, ko si hotel upati in verjeti, da bo jutri boljše. Bili so taki temni dnevi, za katere je Lejla vedela, da ne bodo večni, toda na trenutke je bila teža premočna, prevelika, da bi dala prostor svetlim spominom, željam in sanjam, ki so čakali, da ostanejo in postanejo del njenega življenja.

»Satchmo? Jutri?« je pisalo na zelenem post-it listku, ki ji ga je Katarina zalepila na odprt zvezek, v katerem ni bilo še sledu o svežem črnilu in jo iztrgala iz razmišljanja. Lejla je primaknila listek bližje k sebi, se nasmehnila in načečkala odgovor pod njeno skrbno izoblikovano pisavo, ki sploh ni bila podobna zdravniškim kracam.

»Samo, če daš po predavanju za kavo na Poštni.«

Katarina je veselo pokimala in se nagnila v njeno smer, »Ažbe bo jutri tudi tam,« in jo s komolcem rahlo sunila med rebra. Lejla je zavila z očmi, toda nasmeška ni mogla skriti. Katarina je bila takšne vrste punca, ki te je ne glede na vse vedno spravila v dobro voljo. Včasih je bilo dovolj že to, da jo je človek srečal, pozdravil in s seboj odnesel njen nalezljiv nasmeh.

»Medicinska čaga bo, normalno da bo tam.«

»Vem, ampak zdaj, ko veš tudi ti, imaš še en razlog več, da prideš.«

Vsako leto je društvo študentov medicine organiziralo zabavo takoj po prvomajskih počitnicah, preden so študentje spet okupirali knjižnico in se vrgli v predpisane knjige za letno izpitno obdobje. Lejla se je že več kot leto izogibala kakršni koli zabavi, praznovanju. Po vsem tem, kar se je zgodilo, se ni počutila dobro v veliki skupini ljudi. Zavidala jim je vso to brezskrbnost in veselje, do katerega ona ni imela več pravice. Vsaj tako se je na trenutke počutila. In vsa ta žalost jo je še bolj prevzela ob obletnici, ko so se tudi stare tete in daljni sorodniki spomnili na tragedijo, ki je doletela njeno družino tistega usodnega aprila pred dvema letoma.

 Dobruška Černela