»Med izpitnim obdobjem bi lahko napisala cel roman!«

V Presnovniku se zavedamo pomena umetniškega izražanja, zato bomo z rubriko Poetično odslej skrbeli za literarno usmerjene študente medicine. Ne oklevajte – pošljite nam svoja dela, saj jih bomo z veseljem objavili.

Tokrat vam v branje ponujamo pesem Človek in predstavljamo njeno avtorico Tanjo Šeligo, ki je študentka 4. letnika, zagrižena športnica in gasilka. Za umiritev duha kdaj pa kdaj napiše kakšno pesem. Teh se je nabralo že toliko, da je pred tremi leti izdala pesniško zbirko Opoj ljubezni. Z nami je spregovorila o svojem ustvarjanja, navdihu in načrtih za prihodnost.

 

ČLOVEK

Kaj je človek,
se sprašujem.
Mogoče le skupek tkiv
bi lahko bil.
Mogoče bitje, ki razmišlja,
pa si včasih preveč domišlja.
Mogoče je samo bitje zaznav,
ki ne ve, kaj je prav.
Mogoče je poslušno bitje,
ki zanima ga novo odkritje.
Mogoče čustvuje,
ko je trmast, se še sam ne obuje.
Mogoče je svetal,
zaveda se sveta širnih daljav.
Mogoče je človek le človek.

 

V tvoji zbirki sem zasledila veliko pesmi o življenju in pesmi z ljubezensko tematiko. Rada pišeš še o čem drugem?

poeticno_tanjaseligo

Mogoče zveni običajno, a o teh pojmih pišem najraje. Ne pišem pa samo v verzih, lotila sem se tudi dramskih iger. Vsako leto napišem igro, ki jo v mojem domačem kraju zaigrajo mladinci v sklopu božičnega dogajanja, v načrtu pa imam tudi celovečerno komedijo. 

Vsak poet potrebuje svojo muzo, navdih. Kje ju poiščeš ti?

Navdihujejo me vsakodnevne situacije, v katerih se znajdem. Opazila pa sem, da imam največ navdiha ravno takrat, ko sem v časovni stiski. Med izpitnim obdobjem bi lahko napisala cel roman (smeh).

Leta 2010 je izšla tvoja prva pesniška zbirka. Si pri tem naletela na kakšne težave?

Ja, septembra 2010 me je prešinila ideja: »Tanja, zakaj ne bi zajeten kupček rokopisov zbrala v pesniško zbirko in tako imela vse na enem mestu?« Že mesec kasneje sem knjigo lahko držala v rokah, je pa res, da sem se za to morala izjemno boriti. Ravno takrat so namreč stavkali uslužbenci javnega sektorja, zato v ljubljanskem NUK-u niso mogli izdati CIP-a (Kataložni zapis o publikaciji, op.a.). Medtem ko so vabila na literarni večer že visela po celotni občini in je bil tisk že v nizkem štartu, je bil kataloški zapis pod velikim vprašajem. Po ogromno poslanih prošnjah so me le uslišali, poslali CIP in knjigo smo lahko izdali. Tako se mi tudi za usodo literarnega večera, na katerem smo skupaj s štiridesetimi nastopajočimi predstavili knjigo, več ni bilo potrebno bati.

Zbirka je obogatena tudi s številnimi ilustracijami. Ti je pri tem kdo pomagal?

Knjiga je pravzaprav delo treh osemnajstletnic in temu primerna je tudi vsebina. Sošolka je knjigo tematsko ilustrirala, soseda pa je z oblikovanjem dodala piko na i. Zbirko sem namenila vsem, ki imajo čas in voljo, da odprejo roza platnice, si pogledajo slike in kaj preberejo.

Znanost in umetnost gresta odlično z roko v roki. Tudi ti to dokazuješ. Se ti zdi, da ima umetnost pomembno vlogo v medicini? 

Res je, odlično se dopolnjujeta. V našem vsakdanu lahko vidimo veliko bolnih ljudi. Ni tako redko, da ravno ti ljudje izžarevajo tolikšno energijo in voljo do življenja, ki jo zdrav človek redko premore. Takšni izjemni ljudje so nam lahko navdih pri zavedanju, da je vredno stisniti zobe, potrpeti in upati z nasmeškom na obrazu, tudi če ne gre vedno vse tako, kot bi si želeli.

Imaš kakšen nasvet za druge mlade umetnike, ki neodločno sanjajo o svoji lastni knjigi?

Preprosto počnite tisto, kar radi počnete. Če je to umetnost, ustvarjajte. Ko pa boste prepričani, da želite svoja dela v knjižni obliki pokazati tudi nam, verjemite, da boste pridobili vse potrebno, da to tudi izpeljete. A ne pozabite, za svoje sanje je potrebno nekaj narediti.

Tako aktivno dekle ima gotovo veliko želja in ambicij. Kakšni so tvoji načrti za prihodnosti?

Že v zahvalnem govoru ob predstavitvi knjige sem navzočim obljubila, da bom po končanem študiju izdala novo knjigo. Navdušenja niso skrivali. Ampak – lepo korak za korakom.  

Tanja, verjamemo, da ti bo uspelo.


Klavdija Ovčar