Urgenca

Se še spominjate, koga je Lejla srečala med odhajanjem z medicinske zabave? Pokukajte v 3. del zgodbe Pod belim plaščem in ugotovite, zakaj je bila tako nezaupljiva.

Ekipa Presnovnika vam želi prijetno branje!

POD BELIM PLAŠČEM

Urgenca

Naročila je belo kavo in malinovo tortico, ki se je počasi topila v njenih ustih. Bila je sveže pripravljena, kot so vse slaščice v tej kavarni, pa vendar to ni bil razlog, da je najrajši zahajala prav sem. Bilo je nekaj mističnega v tem okolju z najboljšo glasbo daleč naokrog, kjer se je vonj po praženi kavi mešal z nečim sladkim, nedorečenim in vsakič obljubljal pozitiven dan, ki se je počasi, a vztrajno z vsako uro bolj približal osojnemu delu terase.

Kljub soncu je bilo tudi tega dne še dovolj sveže, da so ptice zmogle odpeti nekaj svojih melodij, se z dreves režati poslovnežem v avtomobilih, ki so švigali mimo in ženski srednjih let v skrbno zlikanem kostimu v visokih petah, ki se je ne preveč spretno izogibala invaziji golobov s kamikazami včerajšnje večerje, in hitela čez glavni trg neznano kam.

Medtem, ko jo je Katarina napadla z vsemi možnimi vprašanji, je Lejla skrbno mesarila kokosov biskvit, prelit z vaniljevo kremo v katero so bile pazljivo nameščene maline in razigrano nametani kosi bele čokolade in se mrščila ob vsakem prijateljičinem komentarju, s katerim se ni strinjala. In to jutro je bil skoraj vsak takšne vrste.

»Preveč časa je minilo in preveč stvari se je vmes že zgodilo, da bi lahko karkoli spremenila.«

»In ti se niti potruditi ne moreš?« se je namrdnila Katarina.

»Ne, ker se mi ne ljubi več ukvarjat z nama. On ima službo, jaz sem na faksu … Poleg tega pa je vsakič, ko ga pogledam, tam tisti grenak priokus vseh spominov iz preteklosti, vseh trenutkov, ko me je pustil na cedilu.«

»Opravičil se ti je,« je vztrajala Katarina.

»Vem, ampak tokrat to ne bo dovolj,« zajela je sapo in z vilico ter polnimi usti zažugala proti njej, »Poleg tega pa … Si moja ali njegova prijateljica?«

Katarina se je samo nasmehnila in naučeno zamahnila z roko v njeno smer.

»Ažbe je imel svojo priložnost in ne rečem, da mi je bilo včeraj vseeno, ko sva se spet videla, ampak moram naprej. Tokrat brez njega. Ko sem izgubila starše, se je on prijavil na izmenjavo in me po dveh letih pustil samo. Niti poklical ni.«

Katarina je samo pokimala in tako kot vedno počakala še nekaj minut, za vsak slučaj, če bi imela Lejla še kaj za dodati.

»Ponosna sem nate, veš. Po vsem tem si se še vedno sposobna postavit zase in biti neodvisna.«

»Ne gre se za to,« odmaknila je pogled od Katarine in pomignila natakarju za račun, »Samo lažje je tako.«

Po jutranji kavici se je Lejla odpravila čez most do bolnišnice na intenzivno, kjer je te dni opravljala prostovoljno delo. Anesteziologija jo je začela zanimati odkar jim je profesor na vajah ponudil nekaj ur dela na urgenci v času dežurstev. Od takrat se je vedno, ko je imela vsaj malo časa, mudila v operacijski, na intenzivi ali urgenci. Kjerkoli se je pač počutila vsaj malo uporabna. In ti dnevi po prvomajskih počitnicah so bili eni izmed zadnjih, ki jih je lahko izkoristila, preden se bo spet do vratu zakopala v knjige in v UKM-u dan za dnem ironično izgubljala pigment kljub vročemu poletju, ki je bilo z vsakim dnem bližje.

»Jutro Lejla, kako si?« jo je pozdravila zdravnica, s katero je največ delala, ravno med Lejlinim zavezovanjem rumene uniforme, ki so jo nosili vsi na tem oddelku.

»Po drugi kavi – odlično,« se je nasmehnila. »Kako vam lahko pomagam?«

»Danes ponoči so k nam prepeljali tridesetletnega ponesrečenca, ki ga zaradi hudih možganskih krvavitev držimo v umetni komi,« medtem, ko ji je razlagala se je pomikala proti eni izmed sob, Lejla pa ji je sledila in skušala spraviti vse razmršene lase v spodoben čop.

»Ko mu steče infuzija, mu jo lahko zamenjaš,« stopila je bližje k njegovi postelji, si nadela očala in podrezala v eno izmed visečih vrečk nad njegovo glavo, »kar bo prav kmalu.«

»Potem mu boš prevezala rano,« pomignila je proti obvezi na njegovi nogi, »vzela kri za PAAK in če te ne bo nihče več rabil tukaj, lahko prideš za mano v operacijsko.«

Pokimala je zdravnici, že napoteni iz sobe in še preden je stopila do razkužila in rokavic, je vzela v roke temperaturni list s podatki o pacientu.

Andraž Smole, 30 let.

Vso to piskanje naprav za doziranje zdravil, EKG, zvok aparata, ki je dihal namesto njega in telo v modricah, ki je bilo samo do pasu pokrito z belo rjuho, je priklical v njen spomin sliko mame, ki je za razliko od očeta zdržala pot v bolnišnico. Tokrat se ji je prvič zgodilo kaj takšnega. Nikoli prej je ni delo v bolnišnici opominjalo na tragedijo, ampak ji je bilo prej v oporo, da je lažje pozabila in zaposlila misli s čim drugim.

Očeta je zadnjič videla, ko je ves razburjen zaloputnil z vrati, medtem ko ji je mama na rokah počasi, a vztrajno, polzela vstran.

Bilo je to eno usrano slovo od obeh.

Kljub temu pa se je trudila zadržati zadnje bledeče podobe svojih staršev, ki so z vsakim dnem bolj in bolj tonili v pozabo, čeprav se je na vse pretege trudila ohraniti orise njunih obrazov, tople besede, objeme in nasmehe, s katerimi je zrasla.

Nihče, razen njene babice, Katarine in Ažbeta, ni vedel, kaj točno se je zgodilo tistega deževnega aprila. Vsa lažna resnica je bil objavljen članek v časopisu o tragediji, ki se je zgodila na obvoznici, v kateri sta življenje izgubili dve osebi.

»Boste vi zamenjali infuzijo ali naj jo jaz?« jo je predramil glas sestre.

»Že grem ja,« stopila je okrog postelje, si razkužila roke, počakala nekaj sekund preden si je nadela rokavice in menjala stekleničko infuzije, ki je bila pripravljena ter takoj za tem vzela še arterijsko kri, ki jo je nato sestra hitro odnesla naprej v laboratorij.

Odgrnila je rjuho nekoliko višje, da je razkrila poškodovano nogo in si pripravila vse za oskrbo rane. Poskrbela je, da je naredila vse tako, kot so jo naučili tukaj in se trudila, da bi povzročila čim manj bolečine.

Hecno.

Pacient je bil v umetni komi.

Pa vendar.

Imela je to čudno vero, da ljudje slišijo in čutijo tudi takrat, ko so neodzivni, priklopljeni na milijon različnih cevk. Še preden se je zasukala na petah in se napotila v operacijsko za zdravnico, mu je stisnila roko in pomežiknila v zaprte oči, ki so skrivale zgodbe v svoji neznani barvni paleti.

 

Dobruška Černela