Tulipani

Preden se z začetkom novega semestra vrnete v rutino vsakdana predavanj, vaj in seminarjev, vam ponujamo v branje nov del zgodbe Pod belim plaščem. Z Lejlo in rdečimi tulipani odkrite prvo prebujanje pomladi.

Ekipa Presnovnika vam želi prijetno branje!

 

POD BELIM PLAŠČEM

Tulipani

Nič ni dišalo boljše od babičinih piškotov in nič ni dajalo lepšega občutka domačnosti kot njej odprti objem, vsak vikend čakajoč na vratih hiše, ki je bila še nekaj časa nazaj vse prej kot tih in miren dom. Odkar je Lejlina mama pred štirimi leti, prvič spustila iz rok kozarec, je bilo v zraku neprestano čutiti mešanico obupa, jeze, upanja, ki so ga dajali véliki v belih haljah, kljub očitni poti, ki je nezadržno vodila navzdol proti ne preveč pravljičnemu koncu. Mami so od takrat naprej skušali olajšati dneve njene neozdravljive bolezni in odlašati z dnem, ko pljuča ne bodo zmogla več vdiha.

V hiši je vse obstalo.

Od takrat so bile zavese v dnevni sobi zagrnjene, televizija vedno brez glasu, na radio so vsi pozabili. Bilo je mučno in težko obdobje pa vendar polnejše, saj je bila mama navsezadnje vendarle še tam. Dokler se je lahko še nasmehnila, dokler je še premogla dvigniti roko in pobožati svoja otroka in poljubiti moža, je tudi sonce našlo pot v njihove temne dneve. Saj so bili nekateri res težki, ampak še vedno so bili družina, bili so skupaj in drug drugemu v oporo kolikor se je le dalo.

Proti koncu, ko mama ni zmogla več biti sama, se je k njim preselila babica, ki je pomagala svoji hčerki, ko je bil mož v službi, otroka pa v šolah, kjer sta se trudila zase.

In za mamo.

Za tisti droben lesk v njenih očeh, ki se je zasvetlikal vsakič znova ob njunih uspehih.

In tistega sobotnega jutra, ko je oče ves razburjen zaradi težke noči, ko je bilo z Lejlino mamo še posebej hudo, zaloputnil z vrati in se odpravil v službo, medtem ko ji je mama na rokah počasi, a vztrajno, polzela vstran, ni vedela, da bo izgubila oba.

Nobenemu od njiju ni uspelo priti do bolnišnice.

Mama je umrla v rešilcu, oče pa v prometni nesreči, ko je hotel prehiteti čas in ujeti še zadnje vzdihljaje svoje žene.

Tako so ostali sami.

Babica, Bruno in Lejla so bili od takrat naprej družina, ne glede na definicije, ki jih je ta têrmin zahteval.

»Prinesla sem ti tulipane, rdeče, ki jih imaš najrajši«, je rekla v njeno ramo, ko se je sklonila, da bi jo objela. Babica jo je poljubila na lice, vzela tulipane in s počasnimi koraki stopala proti kuhinji. Z eno roko je dvignila krožnik poln svežih marmeladnih rogljičkov, ki jih je imela tako rada.

»Kje pa je Bruno?«

»Na košarko je šel. Za malo sta se zgrešila,« je odgovorila babica, medtem ko je skušala poravnati tulipane, da se ne bi prevrnili iz rahlo premajhne vaze. Košarka je bila edina tolažba za njenega brata od smrti staršev. Z žogo na parketu je vsako četrtino pozabil na vse slabo. Vse dokler ni po žvižgu sodnika pogledal na tribuno, kjer je sedaj ob vikendih sedela samo še Lejla.

»Kako je bilo v šoli? Ste imeli kak test?« je vprašala Lejlo, kot da bi vsakič znova pozabila, da je sistem na faksu nekoliko drugačen.

»Vredu,« vzela je rogljiček in s polnimi usti zamrmrala, »nič kaj posebnega.«

Za hip se je spomnila na negibnega mladega moža z intenzivne, kateremu je dovolila, da je v njej premaknil tisti delček preteklosti in mu pokazal pot na svetlo, na katerega je skušala pozabiti, o katerem ni želela govoriti in pred katerim je bežala že dve leti z dvignjeno glavo in suhimi očmi, ki od takrat niso zmogle potočiti niti ene solze.

V njej so se naselili mešani občutki veselja in žalosti. Bila je zadovoljna sama s sabo, da še premore čustvovanja, da po dolgem času zopet čuti.

Ne glede na vse je bilo vredno čutiti življenje, bilo je vredno nespametno ljubiti, kruto izgubljati, se veseliti, jokati.

In babica je to vedela.

Objela je svojo vnukinjo, skušeno na stolu, ki se ji tokrat ni bilo potrebno sklanjati v babičino zavetje rok, jo močno privila k sebi in pustila, da so solze močile njeno domačo haljo.

Vsi so čakali ta dan, ko bo Lejla iz sebe spustila vso grenkobo, celemu svetu pokazala da ji je hudo in bila enkrat za spremembo ona tista, ki potrebuje ramo utehe, katero je nudila zadnji dve leti in se trudila biti močna.

»Vrnila si se,« je šepnila babica in se bridko nasmehnila medtem, ko je božala njene lase in jo stiskala k sebi, »zdaj bo vse vredu.«

 

Dobruška Černela