Sreča je v neSreči

Pomlad je v Lejlino življenje prinesla obilico dobre volje. Se še spomnite, kak je nanjo vplivalo delo v intenzivni enoti? Njena dogodivščina tam se nadaljuje. Pred vami je nov del zgodbe Pod belim plaščem, ki naj tudi vas okuži s srečo in vam nariše nasmeh na obraz.

Ekipa Presnovnika  vam želi prijetno branje!

 

POD BELIM PLAŠČEM

Sreča je v neSreči

»Danes je bil dober dan,« se je nasmehnila sama sebi, ko je po dolgem torku ugasnila lučko na nočni omarici, se zavila v odejo in stisnila play za predvajanje njene najljubše serije.

Oboževala je take dneve, ko se je počutila polno, pomembno, nagajivo in tako veliko, da bi lahko objela cel svet, brez da bi zato potrebovala nek poseben razlog.

 

»Si že kdaj menjala urinski kateter?« je vprašala zdravnica preden sta vstopili v znano sobo intenzivne enote, kjer se je iz kome prebujal 30-letni ponesrečenec, ki je okreval hitreje kot so pričakovali.

»Sem, ja,« je rekla pogumno, čeprav se je izvajanje tovrstnih veščin vsakič še vedno zdelo kot prvič in so se roke, navkljub praksi, vedno rahlo tresle.

»No, potem pa te bom prosila, da ga zamenjaš, nato pa si nas rešena za danes,« se je nasmehnila, vzela v roke temperaturni list in nekoliko glasneje vprašala, »Kako se počutiš danes, Andraž?«

Z napol priprtimi očmi se je rahlo skremžil, ko je skušal prisiliti svoje telo, da bi sedelo nekoliko bolj vzravnano. In do sedaj neznana barvna paleta njegovih oči je postregla z rjavo, ki je na obrobju nakazovala odtenke temno zelene, pomešane s skrivnostnimi sivinami njegove duše.

»Ne morem se ravno pritoževati, saj nonstop skačete okrog mene,« se je namuznil in skoraj naveličano, počasi, postregel z odgovorom.  Bil je ves skuštran in brada, ki je imela v tem brezdelju čas rasti, ga je naredila nekoliko starejšega. Ni zgledal ravno bolno, sploh v primerjavi z drugimi bolniki na oddelku, je pa imel zato kar nekaj bušk več od ostalih. V bistvu je bil točno takšen kot se ga je Lejla spomnila od zadnjič, le da je bilo tokrat vendarle nekaj drugače. V sobi ni bilo več tistega neprijetnega občutka napetosti, ko je bil zrak zaradi vprašanja njegovega življenja tako gost, da je bilo težko dihati.

»Moram te razočarati, da ne bo več dolgo tako, ker te bomo hitro spodili iz našega oddelka,« je še rekla zdravnica, preden je zataknila kemični svinčnik nazaj v svoj ogromen žep belega plašča, odložila temperaturni list in pomežiknila Lejli, nato pa hitro odhitela naprej v naslednjo sobo, da pregleda še preostale paciente.

Lejla je pristopila bližje k njegovi postelji.

»Jaz sem Lejla, študentka medicine, in vam bom zamenjala kateter, prav?« je rekla vljudno, medtem ko si je oblačila rokavice.

Niti oči ni odprl, kaj šele, da bi ji odgovoril. Ponavadi se s tem ne bi obremenjevala, ker je bila večina pacientov na intenzivni nezavestnih, tokrat pa je bilo malo drugače. Vedela je, da je buden in sposoben komunikacije, čeprav je bilo najbrž neprimerno čebljati z nekom o vremenu medtem, ko mu menjavaš kateter ne glede na nevtralnost tematike.

Malo je pomišljala preden je odgrnila pregrinjalo postelje in razkrila golo telo, na katerem so bile še vedno vidne modrice in praske, posledice prometne nesreče. Tokrat jo ni nič pretreslo ali prineslo neprijetne spomine kot nazadnje, ko je bila pri njem. V bistvu se je počutila prijetno, kolikor je to na intenzivni pač mogoče.

Pokrila ga je z zelenim pregrinjalom, da ne bi umazala postelje, nato pa previdno odstranila kateter. Razen nekoliko hitrejšega dihanja ni bilo nič kar bi nakazovalo, da mu je bilo mogoče rahlo neprijetno.

»Potrudila se bom, da bova hitro gotova,« je rekla, kljub njegovi molčečnosti, ko si je pripravljala vse potrebno za novo kateterizacijo in pospravljala odpadni material.

»Dobro, začela bova.« Očistila je penis in prijela v roke nov, sterilen kateter. »Če vas bo vmes kaj zabolelo, mi…«

»Redkokdaj me punce vikajo, ko smo v takšnih intimnih položajih,« je brezbrižno rekel s svojim tipičnim naveličanim glasom v nedojemljivo počasnem ritmu, brez da bi odprl oči.

Za hip se ustavila in ga zmedeno pogledala. Po vsej tej pasivnosti ni pričakovala, da se bo sploh oglasil.

Odločila se je, da je najboljše, če se ugrizne za jezik in vzdrži komentarja ter  hitro opravi svoje delo.

Mogoče pa je vseeno imela rajši tiste nepremične paciente, ki ne dajejo pomenljivih opazk.

»Vzemi si čas. Rad bi še kdaj delal kaj drugega, kot se samo pogovarjal s puncami.«

Tokrat se je nasmehnila.

Očitno se je pod vsemi temi podplutbami in monotonim govoričenjem skrival šaljivec, ki se mu pod vplivom sedativov še dodatno razveže jezik.

Še vedno boljše tako, kot da bi bil tečen.

In star po vrhu.

Ko ga je med polnjenjem mehurčka vprašala o bolečini, je samo zamahnil z roko. Previdno je obesila urinsko vrečko na njegovo posteljo in ga pokrila z odejo z bolnišnično štampiljko.

»Tako, končala sva.«

»Ponavadi to rečem jaz,« je zamrmral in ustavil njen korak na poti proti košu za odpadni material.

Za hip je odprl oči, jo pogledal in se bežno nasmehnil.

»Hitro okrevajte,« je nasmejano rekla.

»Okrevaj. Andraž, za naslednjič,« je še dodal, nato pa zaprl oči in spokojno odtaval nazaj v svoj svet.

To je bilo vse kar sta rekla ta dan.

V bistvu sta rekla več, kot je pričakovala.

Pospravila je voziček s porabljenim materialom in nastavila novega za dežurno ekipo, ki bo prišla čez nekaj ur.

Bila je nasmejana.

Hecno kako ti lahko neznanec polepša dan, brez da bi sploh kaj naredil, razen izustil nekaj pomenljivih stavkov.

»Adijo, Andraž,« je šepnila nato pa odhitela iz oddelka nazaj na fakulteto, kjer je bila s Katarino dogovorjena za izdelavo seminarske naloge.

Tokrat je bila ona tista, ki je zamujala.

Tokrat je bilo vse drugače.

Ker je bil dober dan.

Kar tako.

Za spremembo.

 

Dobruška Černela