Sporočilo

Da pa čakanje na izzid nove številke ne bo predolgo, vam ponujamo nov del zgodbe Pod belim plaščem, ki je hkrati tudi predzadnji del utrinkov iz Lejlinega življenja. Kako se njena zgodba zaključi boste pa ugotovili 7. maja v Presnovniku. Obilo užitka ob branju!

 

POD BELIM PLAŠČEM

Sporočilo

Maj se je že skoraj poslovil, lampiončki so bili mimo in junij je že nemirno prestopal pred vrati in grdo gledal izza kupa izpitnih pol, ki jih je prinašal s sabo. Lejla in njena družba je že sedla za mize v UKM-u, ki so bile vsak dan bolj in bolj zasedene.

Vonj po knjigah se je proti večeru, ob znanem žvenketu pločevinke, pomešal z vonjem Redbulla, Burna ali pa najcenejšega Spar budget energy napitka, ki jih je komaj zadržal pri knjigi do sedme ure, ko je knjižnica zapirala svoja vrata in so morali zbrati vso preostalo energijo, da so z učenjem nadaljevali v sosednjem ČUK-u.

Poleg medicincev, ki si jih prepoznal po kupu knjig, milijonih markerjev različnih barv in razkuštranih las, ki so delno prekrivali promocijske majice DŠMM-ja, si v knjižnici lahko tu in tam naletel še na kakšnega pravnika, upokojene strice, ki prebirajo najnovejše časopise in modrujejo o politiki in ostale študente, za katere nisi mogel reči ali so se izgubili ali so res prišli v hram učenosti.

Lejla je listala po zapiskih za infekcije in se čudila Katarini, ki se je že dobro uro v igrici na telefonu izdajala za kmetovalca, sadila koruzo, pobirala jajca in krmila kokoši, medtem ko je večina preostalih za njihovo mizo, z čepki v ušesih in kemičnim svinčnikom v roki, živčno risalo klicaje ob pomembnih podatkih na slajdih.

»Greva dol na kavo?« je šepnila Lejla v njeni smeri. Katarina je samo prikimala in preden se je stegnila proti torbi za drobiž, je še nekaj sekund napeto strmela v telefon in tipkala bog ve kakšne ukaze za svoj namišljen traktor.

Vzela je svoj telefon, denarnico in se odpravila proti stopnišču, kjer je počakala Katarino, ki se ji je kmalu pridružila, da sta skupaj stopile v nadstropje nižje. V tretjem nadstropju, je bilo najbolj vroče. Zrak je bil stokrat predihan in sonce, ki se je popoldan uprlo v ogromna okna, je prav tako dodalo svoj delež.

»Ej, nikamor ne pridem s to snovjo,« je zabrundala Lejla in vrgla kovanec v avtomat. Katarina je samo zamahnila z roko, medtem ko si je točila vodo v svojo posebno stekleničko, ki jo je dobila za rojstni dan.

»Jaz se sploh ne sekiram. Če so vsi pred nami nekak rešili ta izpit, ga bomo pa še mi,« se je nasmejala in se udobno zleknila v stol na sredini prostora, namenjenega skupnemu druženju.

»Kdaj greš v bolnišnico spet pogledat svojega pacienta?« je Katarina spremenila temo pogovora.

»Danes je bil odpuščen,« se je namuznila.

»Res? In? Si bila še kaj tam?«

»Sem bila. Zjutraj,« je zardela Lejla in naredila požirek kave. Andraž je bil iz intenzivne nege premeščen na oddelek za travmatologijo, kjer so mu naravnali zlom goleni po prometni nesreči. Lejla ga je šla še nekajkrat pogledat, potem ko je od zdravnice na intenzivni izvedela, da je spraševal po njej. Skoraj vedno se je ustavila po kakšnih vajah v bolnišnici, tako da se je zadržala samo za nekaj minut, dovolj da sta izmenjala par stavkov. Samo enkrat je ostala dobre pol ure, da mu je delala družbo, preden so ga odpeljali na zadnjo operacijo.

»Tebe pacienti ne bodo nikoli poslušali,« je takrat pripomnil.

»Kako to misliš?« je nasmejano vprašala. Po tolikih obiskih sta se že tikala, kljub temu pa drug o drugem nista vedela prav ničesar. Čuden odnos, bi lahko rekli.

»Preveč bodo zaposleni z opazovanjem tvoje razmršene frizure in teh nagajivih očk, ki se kar same smejejo,« se je zarežal in ji s prsti razmršil lase. Lejla je takrat ob njem prvič začutila tisti znani prelet vseh plahutajočih stvarc v njenem želodcu, ki so se ob njegovem dotiku nenadoma zbudile. Tik preden so ga odpeljali v operacijsko, ji je obljubil še kavo…vendar takoj potem, ko pride iz bolnišnice in se končno znebi te predolge brade. Kljub temu, da Andraž ni bil njen pravi pacient, je bilo čudno priznati, da ti je všeč nekdo, za katerega si pravzaprav skrbel v bolnišnici.

»In kaj je rekel?« jo je nazaj iz spominov privlekla Katarina.

»Nič, ker ga več ni bilo na oddelku. Pustil pa je čololado s posvetilom,« se je nasmejala Lejla.

»No, in? Kaj je pisalo?« jo je nestrpno dregnila Katarina.

Lejla ji je podala rumen “post-it” listek z nakracanim sporočilom, ki ga je potegnila iz zadnjega žepa svojih najljubših kavbojk: »Za mojo zdravnico, ki najbolje ve kako vstaviti urinski kateter.«

Katarina je skupaj z Lejlo butnila v smeh in ob tem vseeno imela čas za neprimerno opazko, ki je dvignila pogled starejšega moža, zatopljenega v svoj časopis.

Pred njimi je bilo naporno izpitno obdobje, z novimi preizkušnjami in takšne drobne malenkosti so ga delale znosnejšega. Z vsakim dnem so bili bližje izpitom in hkrati počitnicam, ko se bodo zagotovo ponovno nekam skupaj odpravili pred zaključnim šestim letnikom, ki se jim je nasmihal v oktobru.

Lejlino življenje se je počasi postavljalo nazaj na svoje mesto. Bolečina ob izgubi staršev je bledela v družbi prijateljev, skrb za brata in babico ji je zaposlila misli in dala nove razloge za vztrajnost v vlogi osebe, ki se je morala naučiti zapolniti praznino. In Andraž…no, Andraž je bil v pravem trenutku na pravem mestu in ji nehote pokazal, da je Ažbe samo še spomin.

 

Dobruška Černela