DŠMM obvešča!

Dragi medicinci, kot veste se poletje bliža koncu, pred nami pa bodo kmalu novi izzivi. Če si že ustvarjate plane, kako preživeti naslednjo polovico leta imajo za vas kolegi iz Avstrije odlično ponudbo: sklop treningov, ki zajema 6 različnih vzporednih treningov in delavnic:

TNT – training new trainers
(za vse, ki bi si želeli postati trenerji mehkih veščin in izboljšati svoje mehke veščine)
TOT – training old trainers 
(za vse trenerje, ki bi si želeli poglobiti svoje trenerske veščine)
TNHRT-training new human rights trainers
(za vse, ki vas zanimajo človekove pravice in bi si želeli v prihodnosti izvajati treninge na to temo)
CBB-Capacity building builders
(za vse, ki bi si želeli vedeti kaj je capacity building in kako te veščine uporabiti za razvoj organizacij kot je naše društvo)
Disaster medicine
(sklop delavnic na to temo, ki vključuje vse na to temo od teoretičnega znanja do simulacije)
Transnational meeting 
(za vodje projektov, izvršne in upravne odbore društev in ostale organe, kjer se bodo srečali člani izvršnih odborov sorodnih organizacij iz drugih držav in izmenjali ideje in primere dobre prakse)
Kje: Mariazell, Avstrija
Kdaj: 23. – 27. 11. 2016
ROK ZA PRIJAVO: 
15. 8. 2016 (23:59 CET)
(obrazec za registracijo:http://goo.gl/forms/3LijGfSgwOLbrRG23)
 
Za vec informacij lahko pregledate facebook stran dogodka ali njihov invitation package.
Lep preostanek poletja, vam želi vaš DŠMM!


Dragi DŠMM-jevci in DŠMM-jevke!
Za današnjim dnem odpiramo prijave na
 
GENERALNO JESENSKO SKUPŠČINO EMSE
Autumn Assembly 2016
 
Priština, Kosovo, 09.-14.9.2016
Theme: Mental Health
 
EMSA ali European Medical Students’ Association je evropska zveza študentov medicine, ustanovljena leta 1990 v Belgiji s prvo generalno skupščino leta 1991. Članice zveze so posamezna društva na medicinskih fakultetah v Evropi, tako kot je tudi Društvo študentov medicine Maribor kot predstavnik Medicinske fakultete v Mariboru. Dvakrat na leto se odpravljamo na skupščine EMSE, enkrat v mesecu maju in enkrat v mesecu septembru; lani smo bili v Varšavi ter v Berlinu, letos spomladi pa v Tbilisiju. Naslednjo skupščino bo gostila Ljubljana. . 
Več informacij o EMSI je tu ali na uradni strani tu.
Cena?
Prijavnina+akomodacija: 167 € (glede možnosti sofinanciranja se lahko obrnete na UO)
Kako se prijavim?
Za prijavo je potrebno izpolniti ta google form, o prijavi pa bo nato prediskutiral UO DŠMM ter javil rezultate.
 
Rok za prijave je petek, 17.6.2016, do 23.59.
Če karkoli ni jasno, se lahko obrnete na Tadeja Kampiča (kampic@medicinec.si).

 

 



Le kaj bi med poletnimi počitnicami Društvo lahko iskalo?

 

Iščemo posameznike, ki bi prevzeli določene naloge v Društvu. Te naloge zajemajo:

–          Urejanje newsletterja, ki izhaja vsak mesec,

–          Urejanje spletne strani www.medicinec.si,

–          Fotografiranje raznih dogodkov, ki jih organizira DŠMM.

 

Za te naloge se lahko prijavi vsak član/članica DŠMM. Pri izbiri kandidata/kandidatke, bomo upoštevali:

–          Aktivno sodelovanje v DŠMM,

–          Morebitne izkušnje z opravljanjem teh funkcij,

–          Motivacijsko pismo.

 

Svoji prijavi priložite motivacijsko pismo, ki naj vsebuje:

–          Osebne podatke (ime, priimek, naslov, letnik študija),

–          Opis vašega preteklega in trenutnega dela v DŠMM,

–          Vsaj 1 način, kako bi lahko izboljšali trenutno stanje glede posamezne naloge.

 

Vsi zainteresirani najkasneje do 6. septembra 2015 pošljite prijavo in motivacijsko pismo na petreski@medicinec.si. V kolikor bo potrebno, bomo organizirali tudi razgovor s kandidati. Na podlagi prijav bomo nato izbrali novo osebo zadolženo za določeno nalogo.

p.s.: V začetku novega študijskega leta bodo potekale volitve v Upravni odbor. Vse zainteresirane vabimo, da se o delu posamezne funkcije pozanimajo na uo@medicinec.si.



V Presnovniku se zavedamo pomena umetniškega izražanja, zato bomo z rubriko Poetično odslej skrbeli za literarno usmerjene študente medicine. Ne oklevajte – pošljite nam svoja dela, saj jih bomo z veseljem objavili.

Tokrat vam v branje ponujamo pesem Človek in predstavljamo njeno avtorico Tanjo Šeligo, ki je študentka 4. letnika, zagrižena športnica in gasilka. Za umiritev duha kdaj pa kdaj napiše kakšno pesem. Teh se je nabralo že toliko, da je pred tremi leti izdala pesniško zbirko Opoj ljubezni. Z nami je spregovorila o svojem ustvarjanja, navdihu in načrtih za prihodnost.

 

ČLOVEK

Kaj je človek,
se sprašujem.
Mogoče le skupek tkiv
bi lahko bil.
Mogoče bitje, ki razmišlja,
pa si včasih preveč domišlja.
Mogoče je samo bitje zaznav,
ki ne ve, kaj je prav.
Mogoče je poslušno bitje,
ki zanima ga novo odkritje.
Mogoče čustvuje,
ko je trmast, se še sam ne obuje.
Mogoče je svetal,
zaveda se sveta širnih daljav.
Mogoče je človek le človek.

 

V tvoji zbirki sem zasledila veliko pesmi o življenju in pesmi z ljubezensko tematiko. Rada pišeš še o čem drugem?

poeticno_tanjaseligo

Mogoče zveni običajno, a o teh pojmih pišem najraje. Ne pišem pa samo v verzih, lotila sem se tudi dramskih iger. Vsako leto napišem igro, ki jo v mojem domačem kraju zaigrajo mladinci v sklopu božičnega dogajanja, v načrtu pa imam tudi celovečerno komedijo. 

Vsak poet potrebuje svojo muzo, navdih. Kje ju poiščeš ti?

Navdihujejo me vsakodnevne situacije, v katerih se znajdem. Opazila pa sem, da imam največ navdiha ravno takrat, ko sem v časovni stiski. Med izpitnim obdobjem bi lahko napisala cel roman (smeh).

Leta 2010 je izšla tvoja prva pesniška zbirka. Si pri tem naletela na kakšne težave?

Ja, septembra 2010 me je prešinila ideja: »Tanja, zakaj ne bi zajeten kupček rokopisov zbrala v pesniško zbirko in tako imela vse na enem mestu?« Že mesec kasneje sem knjigo lahko držala v rokah, je pa res, da sem se za to morala izjemno boriti. Ravno takrat so namreč stavkali uslužbenci javnega sektorja, zato v ljubljanskem NUK-u niso mogli izdati CIP-a (Kataložni zapis o publikaciji, op.a.). Medtem ko so vabila na literarni večer že visela po celotni občini in je bil tisk že v nizkem štartu, je bil kataloški zapis pod velikim vprašajem. Po ogromno poslanih prošnjah so me le uslišali, poslali CIP in knjigo smo lahko izdali. Tako se mi tudi za usodo literarnega večera, na katerem smo skupaj s štiridesetimi nastopajočimi predstavili knjigo, več ni bilo potrebno bati.

Zbirka je obogatena tudi s številnimi ilustracijami. Ti je pri tem kdo pomagal?

Knjiga je pravzaprav delo treh osemnajstletnic in temu primerna je tudi vsebina. Sošolka je knjigo tematsko ilustrirala, soseda pa je z oblikovanjem dodala piko na i. Zbirko sem namenila vsem, ki imajo čas in voljo, da odprejo roza platnice, si pogledajo slike in kaj preberejo.

Znanost in umetnost gresta odlično z roko v roki. Tudi ti to dokazuješ. Se ti zdi, da ima umetnost pomembno vlogo v medicini? 

Res je, odlično se dopolnjujeta. V našem vsakdanu lahko vidimo veliko bolnih ljudi. Ni tako redko, da ravno ti ljudje izžarevajo tolikšno energijo in voljo do življenja, ki jo zdrav človek redko premore. Takšni izjemni ljudje so nam lahko navdih pri zavedanju, da je vredno stisniti zobe, potrpeti in upati z nasmeškom na obrazu, tudi če ne gre vedno vse tako, kot bi si želeli.

Imaš kakšen nasvet za druge mlade umetnike, ki neodločno sanjajo o svoji lastni knjigi?

Preprosto počnite tisto, kar radi počnete. Če je to umetnost, ustvarjajte. Ko pa boste prepričani, da želite svoja dela v knjižni obliki pokazati tudi nam, verjemite, da boste pridobili vse potrebno, da to tudi izpeljete. A ne pozabite, za svoje sanje je potrebno nekaj narediti.

Tako aktivno dekle ima gotovo veliko želja in ambicij. Kakšni so tvoji načrti za prihodnosti?

Že v zahvalnem govoru ob predstavitvi knjige sem navzočim obljubila, da bom po končanem študiju izdala novo knjigo. Navdušenja niso skrivali. Ampak – lepo korak za korakom.  

Tanja, verjamemo, da ti bo uspelo.


Klavdija Ovčar



coff321ee45535-spill-pic

Neučakano pričakujete nov Presnovnik? Da vam bo malce lažje, smo za vas pripravili prav posebno presenečenje. Od danes naprej boste lahko vsak mesec prebirali Dobruškino zgodbo v nadaljevanjih Pod belim plaščem. Pripravite si svoj najljubši čaj, zavijte se v odejo in uživajte v branju prvega dela. Nadaljevanje pa vas čaka v decembrski številki revije!

Voda na štedilniku apartmaja 31 je začela vreti, še preden se je Lejli uspelo spraviti iz kopalnice.

Vsako jutro je bilo tako – prižgan računalnik, kjer so se vrtele novice in takoj zatem aktualna radijska playlista, vrč poln vode, ki je že poskakovala ter čakala na standardni odmerek sladkorja, pomešanega med dve žlici kave … In Lejla, ki se je spretno sukala med majhno kuhinjo in še manjšo kopalnico študentskega doma, medtem ko si je skrbno ščetkala zobe in se na vse pretege trudila, da bi sveža modra srajca, ki jo je oblekla po osvežujoči jutranji prhi, ostala čista vsaj do prihoda na faks, kjer je imela prvo uro klinične farmakologije.

Tak jutranji kraval in glasno skakanje iz sobe v sobo si je lahko privoščila le prvi teden po počitnicah, ko njeni sostanovalci še niso imeli nobenih resnih obveznosti na faksu in se v študenta še sploh niso vrnili.

Lejla je bila povprečna študentka petega letnika medicine, ki se ji je čez vsa ta leta uspelo obdržati nad gladino in vedno priplavati v naslednji letnik, četudi kdaj s pogojnim vpisom.

Kot vedno je bila prepozna, da bi v miru popila jutranjo dozo kofeina, zato je kavo prelila v termovko in četrt mimo nje, saj veste, če se mudi, se pač mudi. Pograbila je torbico, v katero je že včeraj zvečer spravila bel plašč in zvezek, se zasukala na petah in stekla po stopnicah v pritličje, ker je bilo dvigalo znova zasedeno, kot vedno, ko se je njej najbolj mudilo.

»Hej,« je na stopnicah pozdravila soseda, ki se je vračal iz jutranjega teka, ves preznojen in še vedno zadihan preskakoval vsako drugo stopnico. Nikoli ni razumela, kaj žene ljudi, da se že navsezgodaj zjutraj brez potrebe zvlečejo iz postelje in delajo nekaj, kar dejansko vključuje porabo ogromnih količin ATP-ja. Kakorkoli, pospešila je korak in stekla čez glavno cesto nekaj metrov pred prehodom za pešce in tako pridobila tiste dragocene sekunde, ki bi jih drugače morala odštevati pred semaforjem, čakajoč zeleno luč. Vsakič, ko je naredila ta jutranji prekršek, se je spraševala ali jo bodo policisti dejansko kdaj dobili in ji napisali kakšno zasoljeno kazen, kot so to zadnje čase počeli na starem mostu, kjer so vztrajno kasirali vsakega kolesarja, ki se ni peljal v pravilni smeri kot je označevala puščica poleg možiclja na kolesu, naslikanem na kolesarski stezi.

»Zamujaš,« se je nasmehnila Katarina in odmaknila svojo torbo, da je Lejla lahko sedla poleg nje. Profesor je bil že v predavalnici, skoraj pripravljen, kljub zgodnji jutranji uri ter počitniškemu razpoloženju, ki so ga študentje privlekli s sabo iz prekratkih prvomajskih počitnic, kjer so vsaj za nekaj dni pozabili, da so študentje medicine in razmišljali še o čem drugem kot o muskarinskih receptorjih, dušikovem oksidulu in vzrokih za ledvično insuficienco.

»Profesor še vedno išče USB vhod, zato predvidevam, da si lahko privoščim še kak požirek kave, ne samo nekaj minutno zamudo,« se je nasmehnila in na mizo postavila zvežčič, kavo ter enega izmed mnogih reklamnih kemikov, ki so promovirali projekt, pri katerem je sodelovala že tretje leto.

»Kako si, Lejla?« je zaskrbljeno povzdignila obrv prijateljica v pravem pomenu besede. Tudi med izpitnim obdobjem, ko se je vsak zavlekel v svoj brlog in pozabil na ves svet, je bila tam, pripravljena odložiti skripto in prisluhniti težavam, tudi če niso bile povezane z izpiti.

»Bo, nekako. Babica se počuti boljše, Bruno mi pomaga, kolikor pač lahko …«

»Vprašala sem kako si ti?« jo je prekinila, preden bi ji razložila o vseh seminarskih in kontrolnih nalogah na katere se je pripravljal njen mlajši brat v preteklem tednu.

»Živa sem,« bežni nasmešek je spreletel njen resen obraz. »Pravijo, da bi to moralo zadostovati,« je še zašepetala tik preden se je profesor odkašljal, za hlače popravil skrbno zlikano rdečo srajco s tankimi sivimi črtami in začel s predavanjem.

Katarina ji je nežno stisnila roko, nato pa se poslušno obrnila proti predavatelju. Ni vedela, kaj naj reče … Toda Lejli je stisk roke pomenil dosti več, kot pa cela reka praznih besed, ovitih v pomilovanje in radovednost o njenem psihičnem stanju. Bila je na poti do poklica, kjer se bo z izgubami soočala vsakodnevno in kjer bo življenje dobilo čisto drugo podobo. Podobo zaveznika, s katerim bo vsakič, z roko v roki, igrala proti nasprotniku in točno je vedela, kaj povedati ob porazu, kako se pobrati, na kakšen način zgraditi svoje življenje okrog pozitivnih stvari, kako se vesti … Toda kljub temu je bilo tako prekleto težko preslikati vse te napotke iz knjige v lastno življenje. Poznala je pravila igre, ki si se jih moral držati kot študent medicine in kot bodoči zdravnik. Če si hotel preživeti v vseh ujmah, čez katere te je peljalo življenje, si moral nemalokrat stisniti zobe, potlačiti svoja čustva, dvigniti glavo in stopiti korak naprej. In tako si se skoraj neizogibno zapletel v vzporedni boj z otopelostjo, ki te je naredila tako praznega, da je kar bolelo. Bolelo na profesionalni poti, ko so ti očitali nezmožnost sočustvovanja. Bolelo pa je tudi v privatnem življenju, ko si hotel dati del sebe nekomu, za katerega si vedel, da si te zasluži ali pa ko si se hotel pogovoriti z najboljšim prijateljem, pa so se besede nekje na poti preprosto izgubile. In takrat, ko si hotel upati in verjeti, da bo jutri boljše. Bili so taki temni dnevi, za katere je Lejla vedela, da ne bodo večni, toda na trenutke je bila teža premočna, prevelika, da bi dala prostor svetlim spominom, željam in sanjam, ki so čakali, da ostanejo in postanejo del njenega življenja.

»Satchmo? Jutri?« je pisalo na zelenem post-it listku, ki ji ga je Katarina zalepila na odprt zvezek, v katerem ni bilo še sledu o svežem črnilu in jo iztrgala iz razmišljanja. Lejla je primaknila listek bližje k sebi, se nasmehnila in načečkala odgovor pod njeno skrbno izoblikovano pisavo, ki sploh ni bila podobna zdravniškim kracam.

»Samo, če daš po predavanju za kavo na Poštni.«

Katarina je veselo pokimala in se nagnila v njeno smer, »Ažbe bo jutri tudi tam,« in jo s komolcem rahlo sunila med rebra. Lejla je zavila z očmi, toda nasmeška ni mogla skriti. Katarina je bila takšne vrste punca, ki te je ne glede na vse vedno spravila v dobro voljo. Včasih je bilo dovolj že to, da jo je človek srečal, pozdravil in s seboj odnesel njen nalezljiv nasmeh.

»Medicinska čaga bo, normalno da bo tam.«

»Vem, ampak zdaj, ko veš tudi ti, imaš še en razlog več, da prideš.«

Vsako leto je društvo študentov medicine organiziralo zabavo takoj po prvomajskih počitnicah, preden so študentje spet okupirali knjižnico in se vrgli v predpisane knjige za letno izpitno obdobje. Lejla se je že več kot leto izogibala kakršni koli zabavi, praznovanju. Po vsem tem, kar se je zgodilo, se ni počutila dobro v veliki skupini ljudi. Zavidala jim je vso to brezskrbnost in veselje, do katerega ona ni imela več pravice. Vsaj tako se je na trenutke počutila. In vsa ta žalost jo je še bolj prevzela ob obletnici, ko so se tudi stare tete in daljni sorodniki spomnili na tragedijo, ki je doletela njeno družino tistega usodnega aprila pred dvema letoma.

 Dobruška Černela