O revijiNatečajPod belim plaščemNagradna igraArhivEkipa

O reviji

Presnovnik je poljudnoznanstvena revija študentov medicine, ki zabava, spodbuja k vsestranskosti in h kritičnemu mišljenju.


Uvod urednice

Presnovnik. Spomnim se svojega prvega. V roke sem ga dobila, ko sem bila še brucka. Za menoj je bil prvi kolokvij iz anatomije, s sošolci smo preživeli brucovanje. Z vsakim dnem se nam je odstiralo nekaj novega iz sveta, v katerega smo se podali, ne da bi prav vedeli, kaj nas čaka. Žejni smo vsrkavali znanje, ki se nam je ponujalo. Presnovnik pa je bil nekaj več. Nekaj drugačnega. Dal mi je informacije iz druge perspektive. Približal mi je strahove in dileme starejših kolegov, ki sem jih občudovala, ko so se v polikanih belih haljah po tunelu odpravljali na klinične vaje. Ob branju reportaž z raznih izmenjav me je popeljal okrog sveta. Z intervjujem sem spoznavala ljudi, ki so ljubezen našli v medicini. Križanka pa mi je krajšala čas med katerim od predolgih predavanj. In tako je Presnovnik, ves poln kavnih madežev in pomečkan od tlačenja v prepolno torbo, postal del mojega življenja. Z željo, da bo še naprej puščal vtis, ustvarjal spomine in postal del življenja še ene generacije mariborskih medicincev, ustvarjamo naprej.

Eva Dora, glavna urednica

LITERARNI IN FOTOGRAFSKI NATEČAJ

V predprazničnem času smo k ustvarjanju pozvali vse umetnike po duši in srcu. Natečaju smo nadeli naslov Prekletstvo vsakdana, kot iztočnica pa nam je služila pesem našega pesnika Ivana Minattija Srečujemo se. Pesem je pravi mali krik vsakdanjega človeka, ki kljub sodobni vihri občuti samoto in praznino, saj so naši medosebni odnosi pogosto prazni, neizpopolnjujoči, prepogosto nas v njih vleče golo koristoljubje.

Odziv na natečaj nas je presenetil, saj smo prejeli 14 pesmi in 6 fotografij. Odločitev, kdo si zasluži najvišjo uvrstitev, ni bila lahka, saj je vsako delo ali fotografija nosilo neko svojo posebnost, ki ga je delalo lepo. Med nagrajenci literarnega natečaja so bili Žan Smogavc, Janina Ulbl, Rok Gorenšek, Lana Švegl, Tomo Orbanič in Barbara Lovrenčič, avtorji fotografij, ki so nas najbolj nagovorile pa so bili Timi Vehovar, Jera Kos in Andraž Peganc.

Prav vsem sodelujočim čestitamo za pogum in se jim zahvaljujemo za sodelovanje. Tudi v prihodnje si lahko obetate podobnih izzivov, do takrat pa vam želimo prijetno individualno ustvarjanje.

Zmagovalne pesmi in fotografije

Veliko navdiha tudi v prihodnjem letu!

Sponzorji literarnega in fotografskega natečaja:

Pod belim plaščem – Sporočilo (VI. del)

Maj se je že skoraj poslovil, lampiončki so bili mimo in junij je že nemirno prestopal pred vrati in grdo gledal izza kupa izpitnih pol, ki jih je prinašal s sabo. Lejla in njena družba je že sedla za mize v UKM-u, ki so bile vsak dan bolj in bolj zasedene.

Vonj po knjigah se je proti večeru, ob znanem žvenketu pločevinke, pomešal z vonjem Redbulla, Burna ali pa najcenejšega Spar budget energy napitka, ki jih je komaj zadržal pri knjigi do sedme ure, ko je knjižnica zapirala svoja vrata in so morali zbrati vso preostalo energijo, da so z učenjem nadaljevali v sosednjem ČUK-u.

Poleg medicincev, ki si jih prepoznal po kupu knjig, milijonih markerjev različnih barv in razkuštranih las, ki so delno prekrivali promocijske majice DŠMM-ja, si v knjižnici lahko tu in tam naletel še na kakšnega pravnika, upokojene strice, ki prebirajo najnovejše časopise in modrujejo o politiki in ostale študente, za katere nisi mogel reči ali so se izgubili ali so res prišli v hram učenosti.

Lejla je listala po zapiskih za infekcije in se čudila Katarini, ki se je že dobro uro v igrici na telefonu izdajala za kmetovalca, sadila koruzo, pobirala jajca in krmila kokoši, medtem ko je večina preostalih za njihovo mizo, z čepki v ušesih in kemičnim svinčnikom v roki, živčno risalo klicaje ob pomembnih podatkih na slajdih.

»Greva dol na kavo?« je šepnila Lejla v njeni smeri. Katarina je samo prikimala in preden se je stegnila proti torbi za drobiž, je še nekaj sekund napeto strmela v telefon in tipkala bog ve kakšne ukaze za svoj namišljen traktor.

Vzela je svoj telefon, denarnico in se odpravila proti stopnišču, kjer je počakala Katarino, ki se ji je kmalu pridružila, da sta skupaj stopile v nadstropje nižje. V tretjem nadstropju, je bilo najbolj vroče. Zrak je bil stokrat predihan in sonce, ki se je popoldan uprlo v ogromna okna, je prav tako dodalo svoj delež.

»Ej, nikamor ne pridem s to snovjo,« je zabrundala Lejla in vrgla kovanec v avtomat. Katarina je samo zamahnila z roko, medtem ko si je točila vodo v svojo posebno stekleničko, ki jo je dobila za rojstni dan.

»Jaz se sploh ne sekiram. Če so vsi pred nami nekak rešili ta izpit, ga bomo pa še mi,« se je nasmejala in se udobno zleknila v stol na sredini prostora, namenjenega skupnemu druženju.

»Kdaj greš v bolnišnico spet pogledat svojega pacienta?« je Katarina spremenila temo pogovora.

»Danes je bil odpuščen,« se je namuznila.

»Res? In? Si bila še kaj tam?«

»Sem bila. Zjutraj,« je zardela Lejla in naredila požirek kave. Andraž je bil iz intenzivne nege premeščen na oddelek za travmatologijo, kjer so mu naravnali zlom goleni po prometni nesreči. Lejla ga je šla še nekajkrat pogledat, potem ko je od zdravnice na intenzivni izvedela, da je spraševal po njej. Skoraj vedno se je ustavila po kakšnih vajah v bolnišnici, tako da se je zadržala samo za nekaj minut, dovolj da sta izmenjala par stavkov. Samo enkrat je ostala dobre pol ure, da mu je delala družbo, preden so ga odpeljali na zadnjo operacijo.

»Tebe pacienti ne bodo nikoli poslušali,« je takrat pripomnil.

»Kako to misliš?« je nasmejano vprašala. Po tolikih obiskih sta se že tikala, kljub temu pa drug o drugem nista vedela prav ničesar. Čuden odnos, bi lahko rekli.

»Preveč bodo zaposleni z opazovanjem tvoje razmršene frizure in teh nagajivih očk, ki se kar same smejejo,« se je zarežal in ji s prsti razmršil lase. Lejla je takrat ob njem prvič začutila tisti znani prelet vseh plahutajočih stvarc v njenem želodcu, ki so se ob njegovem dotiku nenadoma zbudile. Tik preden so ga odpeljali v operacijsko, ji je obljubil še kavo…vendar takoj potem, ko pride iz bolnišnice in se končno znebi te predolge brade. Kljub temu, da Andraž ni bil njen pravi pacient, je bilo čudno priznati, da ti je všeč nekdo, za katerega si pravzaprav skrbel v bolnišnici.

»In kaj je rekel?« jo je nazaj iz spominov privlekla Katarina.

»Nič, ker ga več ni bilo na oddelku. Pustil pa je čololado s posvetilom,« se je nasmejala Lejla.

»No, in? Kaj je pisalo?« jo je nestrpno dregnila Katarina.

Lejla ji je podala rumen “post-it” listek z nakracanim sporočilom, ki ga je potegnila iz zadnjega žepa svojih najljubših kavbojk: »Za mojo zdravnico, ki najbolje ve kako vstaviti urinski kateter.«

Katarina je skupaj z Lejlo butnila v smeh in ob tem vseeno imela čas za neprimerno opazko, ki je dvignila pogled starejšega moža, zatopljenega v svoj časopis.

Pred njimi je bilo naporno izpitno obdobje, z novimi preizkušnjami in takšne drobne malenkosti so ga delale znosnejšega. Z vsakim dnem so bili bližje izpitom in hkrati počitnicam, ko se bodo zagotovo ponovno nekam skupaj odpravili pred zaključnim šestim letnikom, ki se jim je nasmihal v oktobru.

Lejlino življenje se je počasi postavljalo nazaj na svoje mesto. Bolečina ob izgubi staršev je bledela v družbi prijateljev, skrb za brata in babico ji je zaposlila misli in dala nove razloge za vztrajnost v vlogi osebe, ki se je morala naučiti zapolniti praznino. In Andraž…no, Andraž je bil v pravem trenutku na pravem mestu in ji nehote pokazal, da je Ažbe samo še spomin.

 

Pod belim plaščem – Sreča je v neSreči (V. del)

»Danes je bil dober dan,« se je nasmehnila sama sebi, ko je po dolgem torku ugasnila lučko na nočni omarici, se zavila v odejo in stisnila play za predvajanje njene najljubše serije.

Oboževala je take dneve, ko se je počutila polno, pomembno, nagajivo in tako veliko, da bi lahko objela cel svet, brez da bi zato potrebovala nek poseben razlog.

»Si že kdaj menjala urinski kateter?« je vprašala zdravnica preden sta vstopili v znano sobo intenzivne enote, kjer se je iz kome prebujal 30-letni ponesrečenec, ki je okreval hitreje kot so pričakovali.

»Sem, ja,« je rekla pogumno, čeprav se je izvajanje tovrstnih veščin vsakič še vedno zdelo kot prvič in so se roke, navkljub praksi, vedno rahlo tresle.

»No, potem pa te bom prosila, da ga zamenjaš, nato pa si nas rešena za danes,« se je nasmehnila, vzela v roke temperaturni list in nekoliko glasneje vprašala, »Kako se počutiš danes, Andraž?«

Z napol priprtimi očmi se je rahlo skremžil, ko je skušal prisiliti svoje telo, da bi sedelo nekoliko bolj vzravnano. In do sedaj neznana barvna paleta njegovih oči je postregla z rjavo, ki je na obrobju nakazovala odtenke temno zelene, pomešane s skrivnostnimi sivinami njegove duše.

»Ne morem se ravno pritoževati, saj nonstop skačete okrog mene,« se je namuznil in skoraj naveličano, počasi, postregel z odgovorom.  Bil je ves skuštran in brada, ki je imela v tem brezdelju čas rasti, ga je naredila nekoliko starejšega. Ni zgledal ravno bolno, sploh v primerjavi z drugimi bolniki na oddelku, je pa imel zato kar nekaj bušk več od ostalih. V bistvu je bil točno takšen kot se ga je Lejla spomnila od zadnjič, le da je bilo tokrat vendarle nekaj drugače. V sobi ni bilo več tistega neprijetnega občutka napetosti, ko je bil zrak zaradi vprašanja njegovega življenja tako gost, da je bilo težko dihati.

»Moram te razočarati, da ne bo več dolgo tako, ker te bomo hitro spodili iz našega oddelka,« je še rekla zdravnica, preden je zataknila kemični svinčnik nazaj v svoj ogromen žep belega plašča, odložila temperaturni list in pomežiknila Lejli, nato pa hitro odhitela naprej v naslednjo sobo, da pregleda še preostale paciente.

Lejla je pristopila bližje k njegovi postelji.

»Jaz sem Lejla, študentka medicine, in vam bom zamenjala kateter, prav?« je rekla vljudno, medtem ko si je oblačila rokavice.

Niti oči ni odprl, kaj šele, da bi ji odgovoril. Ponavadi se s tem ne bi obremenjevala, ker je bila večina pacientov na intenzivni nezavestnih, tokrat pa je bilo malo drugače. Vedela je, da je buden in sposoben komunikacije, čeprav je bilo najbrž neprimerno čebljati z nekom o vremenu medtem, ko mu menjavaš kateter ne glede na nevtralnost tematike.

Malo je pomišljala preden je odgrnila pregrinjalo postelje in razkrila golo telo, na katerem so bile še vedno vidne modrice in praske, posledice prometne nesreče. Tokrat jo ni nič pretreslo ali prineslo neprijetne spomine kot nazadnje, ko je bila pri njem. V bistvu se je počutila prijetno, kolikor je to na intenzivni pač mogoče.

Pokrila ga je z zelenim pregrinjalom, da ne bi umazala postelje, nato pa previdno odstranila kateter. Razen nekoliko hitrejšega dihanja ni bilo nič kar bi nakazovalo, da mu je bilo mogoče rahlo neprijetno.

»Potrudila se bom, da bova hitro gotova,« je rekla, kljub njegovi molčečnosti, ko si je pripravljala vse potrebno za novo kateterizacijo in pospravljala odpadni material.

»Dobro, začela bova.« Očistila je penis in prijela v roke nov, sterilen kateter. »Če vas bo vmes kaj zabolelo, mi…«

»Redkokdaj me punce vikajo, ko smo v takšnih intimnih položajih,« je brezbrižno rekel s svojim tipičnim naveličanim glasom v nedojemljivo počasnem ritmu, brez da bi odprl oči.

Za hip se ustavila in ga zmedeno pogledala. Po vsej tej pasivnosti ni pričakovala, da se bo sploh oglasil.

Odločila se je, da je najboljše, če se ugrizne za jezik in vzdrži komentarja ter  hitro opravi svoje delo.

Mogoče pa je vseeno imela rajši tiste nepremične paciente, ki ne dajejo pomenljivih opazk.

»Vzemi si čas. Rad bi še kdaj delal kaj drugega, kot se samo pogovarjal s puncami.«

Tokrat se je nasmehnila.

Očitno se je pod vsemi temi podplutbami in monotonim govoričenjem skrival šaljivec, ki se mu pod vplivom sedativov še dodatno razveže jezik.

Še vedno boljše tako, kot da bi bil tečen.

In star po vrhu.

Ko ga je med polnjenjem mehurčka vprašala o bolečini, je samo zamahnil z roko. Previdno je obesila urinsko vrečko na njegovo posteljo in ga pokrila z odejo z bolnišnično štampiljko.

»Tako, končala sva.«

»Ponavadi to rečem jaz,« je zamrmral in ustavil njen korak na poti proti košu za odpadni material.

Za hip je odprl oči, jo pogledal in se bežno nasmehnil.

»Hitro okrevajte,« je nasmejano rekla.

»Okrevaj. Andraž, za naslednjič,« je še dodal, nato pa zaprl oči in spokojno odtaval nazaj v svoj svet.

To je bilo vse kar sta rekla ta dan.

V bistvu sta rekla več, kot je pričakovala.

Pospravila je voziček s porabljenim materialom in nastavila novega za dežurno ekipo, ki bo prišla čez nekaj ur.

Bila je nasmejana.

Hecno kako ti lahko neznanec polepša dan, brez da bi sploh kaj naredil, razen izustil nekaj pomenljivih stavkov.

»Adijo, Andraž,« je šepnila nato pa odhitela iz oddelka nazaj na fakulteto, kjer je bila s Katarino dogovorjena za izdelavo seminarske naloge.

Tokrat je bila ona tista, ki je zamujala.

Tokrat je bilo vse drugače.

Ker je bil dober dan.

Kar tako.

Za spremembo.

 

Pod belim plaščem – Tulipani (IV. del)

Nič ni dišalo boljše od babičinih piškotov in nič ni dajalo lepšega občutka domačnosti kot njej odprti objem, vsak vikend čakajoč na vratih hiše, ki je bila še nekaj časa nazaj vse prej kot tih in miren dom. Odkar je Lejlina mama pred štirimi leti, prvič spustila iz rok kozarec, je bilo v zraku neprestano čutiti mešanico obupa, jeze, upanja, ki so ga dajali véliki v belih haljah, kljub očitni poti, ki je nezadržno vodila navzdol proti ne preveč pravljičnemu koncu. Mami so od takrat naprej skušali olajšati dneve njene neozdravljive bolezni in odlašati z dnem, ko pljuča ne bodo zmogla več vdiha.

V hiši je vse obstalo.

Od takrat so bile zavese v dnevni sobi zagrnjene, televizija vedno brez glasu, na radio so vsi pozabili. Bilo je mučno in težko obdobje pa vendar polnejše, saj je bila mama navsezadnje vendarle še tam. Dokler se je lahko še nasmehnila, dokler je še premogla dvigniti roko in pobožati svoja otroka in poljubiti moža, je tudi sonce našlo pot v njihove temne dneve. Saj so bili nekateri res težki, ampak še vedno so bili družina, bili so skupaj in drug drugemu v oporo kolikor se je le dalo.

Proti koncu, ko mama ni zmogla več biti sama, se je k njim preselila babica, ki je pomagala svoji hčerki, ko je bil mož v službi, otroka pa v šolah, kjer sta se trudila zase.

In za mamo.

Za tisti droben lesk v njenih očeh, ki se je zasvetlikal vsakič znova ob njunih uspehih.

In tistega sobotnega jutra, ko je oče ves razburjen zaradi težke noči, ko je bilo z Lejlino mamo še posebej hudo, zaloputnil z vrati in se odpravil v službo, medtem ko ji je mama na rokah počasi, a vztrajno, polzela vstran, ni vedela, da bo izgubila oba.

Nobenemu od njiju ni uspelo priti do bolnišnice.

Mama je umrla v rešilcu, oče pa v prometni nesreči, ko je hotel prehiteti čas in ujeti še zadnje vzdihljaje svoje žene.

Tako so ostali sami.

Babica, Bruno in Lejla so bili od takrat naprej družina, ne glede na definicije, ki jih je ta têrmin zahteval.

»Prinesla sem ti tulipane, rdeče, ki jih imaš najrajši«, je rekla v njeno ramo, ko se je sklonila, da bi jo objela. Babica jo je poljubila na lice, vzela tulipane in s počasnimi koraki stopala proti kuhinji. Z eno roko je dvignila krožnik poln svežih marmeladnih rogljičkov, ki jih je imela tako rada.

»Kje pa je Bruno?«

»Na košarko je šel. Za malo sta se zgrešila,« je odgovorila babica, medtem ko je skušala poravnati tulipane, da se ne bi prevrnili iz rahlo premajhne vaze. Košarka je bila edina tolažba za njenega brata od smrti staršev. Z žogo na parketu je vsako četrtino pozabil na vse slabo. Vse dokler ni po žvižgu sodnika pogledal na tribuno, kjer je sedaj ob vikendih sedela samo še Lejla.

»Kako je bilo v šoli? Ste imeli kak test?« je vprašala Lejlo, kot da bi vsakič znova pozabila, da je sistem na faksu nekoliko drugačen.

»Vredu,« vzela je rogljiček in s polnimi usti zamrmrala, »nič kaj posebnega.«

Za hip se je spomnila na negibnega mladega moža z intenzivne, kateremu je dovolila, da je v njej premaknil tisti delček preteklosti in mu pokazal pot na svetlo, na katerega je skušala pozabiti, o katerem ni želela govoriti in pred katerim je bežala že dve leti z dvignjeno glavo in suhimi očmi, ki od takrat niso zmogle potočiti niti ene solze.

V njej so se naselili mešani občutki veselja in žalosti. Bila je zadovoljna sama s sabo, da še premore čustvovanja, da po dolgem času zopet čuti.

Ne glede na vse je bilo vredno čutiti življenje, bilo je vredno nespametno ljubiti, kruto izgubljati, se veseliti, jokati.

In babica je to vedela.

Objela je svojo vnukinjo, skušeno na stolu, ki se ji tokrat ni bilo potrebno sklanjati v babičino zavetje rok, jo močno privila k sebi in pustila, da so solze močile njeno domačo haljo.

Vsi so čakali ta dan, ko bo Lejla iz sebe spustila vso grenkobo, celemu svetu pokazala da ji je hudo in bila enkrat za spremembo ona tista, ki potrebuje ramo utehe, katero je nudila zadnji dve leti in se trudila biti močna.

»Vrnila si se,« je šepnila babica in se bridko nasmehnila medtem, ko je božala njene lase in jo stiskala k sebi, »zdaj bo vse vredu.«

 

Pod belim plaščem – Urgenca (III. del)

Naročila je belo kavo in malinovo tortico, ki se je počasi topila v njenih ustih. Bila je sveže pripravljena, kot so vse slaščice v tej kavarni, pa vendar to ni bil razlog, da je najrajši zahajala prav sem. Bilo je nekaj mističnega v tem okolju z najboljšo glasbo daleč naokrog, kjer se je vonj po praženi kavi mešal z nečim sladkim, nedorečenim in vsakič obljubljal pozitiven dan, ki se je počasi, a vztrajno z vsako uro bolj približal osojnemu delu terase.

Kljub soncu je bilo tudi tega dne še dovolj sveže, da so ptice zmogle odpeti nekaj svojih melodij, se z dreves režati poslovnežem v avtomobilih, ki so švigali mimo in ženski srednjih let v skrbno zlikanem kostimu v visokih petah, ki se je ne preveč spretno izogibala invaziji golobov s kamikazami včerajšnje večerje, in hitela čez glavni trg neznano kam.

Medtem, ko jo je Katarina napadla z vsemi možnimi vprašanji, je Lejla skrbno mesarila kokosov biskvit, prelit z vaniljevo kremo v katero so bile pazljivo nameščene maline in razigrano nametani kosi bele čokolade in se mrščila ob vsakem prijateljičinem komentarju, s katerim se ni strinjala. In to jutro je bil skoraj vsak takšne vrste.

»Preveč časa je minilo in preveč stvari se je vmes že zgodilo, da bi lahko karkoli spremenila.«

»In ti se niti potruditi ne moreš?« se je namrdnila Katarina.

»Ne, ker se mi ne ljubi več ukvarjat z nama. On ima službo, jaz sem na faksu … Poleg tega pa je vsakič, ko ga pogledam, tam tisti grenak priokus vseh spominov iz preteklosti, vseh trenutkov, ko me je pustil na cedilu.«

»Opravičil se ti je,« je vztrajala Katarina.

»Vem, ampak tokrat to ne bo dovolj,« zajela je sapo in z vilico ter polnimi usti zažugala proti njej, »Poleg tega pa … Si moja ali njegova prijateljica?«

Katarina se je samo nasmehnila in naučeno zamahnila z roko v njeno smer.

»Ažbe je imel svojo priložnost in ne rečem, da mi je bilo včeraj vseeno, ko sva se spet videla, ampak moram naprej. Tokrat brez njega. Ko sem izgubila starše, se je on prijavil na izmenjavo in me po dveh letih pustil samo. Niti poklical ni.«

Katarina je samo pokimala in tako kot vedno počakala še nekaj minut, za vsak slučaj, če bi imela Lejla še kaj za dodati.

»Ponosna sem nate, veš. Po vsem tem si se še vedno sposobna postavit zase in biti neodvisna.«

»Ne gre se za to,« odmaknila je pogled od Katarine in pomignila natakarju za račun, »Samo lažje je tako.«

Po jutranji kavici se je Lejla odpravila čez most do bolnišnice na intenzivno, kjer je te dni opravljala prostovoljno delo. Anesteziologija jo je začela zanimati odkar jim je profesor na vajah ponudil nekaj ur dela na urgenci v času dežurstev. Od takrat se je vedno, ko je imela vsaj malo časa, mudila v operacijski, na intenzivi ali urgenci. Kjerkoli se je pač počutila vsaj malo uporabna. In ti dnevi po prvomajskih počitnicah so bili eni izmed zadnjih, ki jih je lahko izkoristila, preden se bo spet do vratu zakopala v knjige in v UKM-u dan za dnem ironično izgubljala pigment kljub vročemu poletju, ki je bilo z vsakim dnem bližje.

»Jutro Lejla, kako si?« jo je pozdravila zdravnica, s katero je največ delala, ravno med Lejlinim zavezovanjem rumene uniforme, ki so jo nosili vsi na tem oddelku.

»Po drugi kavi – odlično,« se je nasmehnila. »Kako vam lahko pomagam?«

»Danes ponoči so k nam prepeljali tridesetletnega ponesrečenca, ki ga zaradi hudih možganskih krvavitev držimo v umetni komi,« medtem, ko ji je razlagala se je pomikala proti eni izmed sob, Lejla pa ji je sledila in skušala spraviti vse razmršene lase v spodoben čop.

»Ko mu steče infuzija, mu jo lahko zamenjaš,« stopila je bližje k njegovi postelji, si nadela očala in podrezala v eno izmed visečih vrečk nad njegovo glavo, »kar bo prav kmalu.«

»Potem mu boš prevezala rano,« pomignila je proti obvezi na njegovi nogi, »vzela kri za PAAK in če te ne bo nihče več rabil tukaj, lahko prideš za mano v operacijsko.«

Pokimala je zdravnici, že napoteni iz sobe in še preden je stopila do razkužila in rokavic, je vzela v roke temperaturni list s podatki o pacientu.

Andraž Smole, 30 let.

Vso to piskanje naprav za doziranje zdravil, EKG, zvok aparata, ki je dihal namesto njega in telo v modricah, ki je bilo samo do pasu pokrito z belo rjuho, je priklical v njen spomin sliko mame, ki je za razliko od očeta zdržala pot v bolnišnico. Tokrat se ji je prvič zgodilo kaj takšnega. Nikoli prej je ni delo v bolnišnici opominjalo na tragedijo, ampak ji je bilo prej v oporo, da je lažje pozabila in zaposlila misli s čim drugim.

Očeta je zadnjič videla, ko je ves razburjen zaloputnil z vrati, medtem ko ji je mama na rokah počasi, a vztrajno, polzela vstran.

Bilo je to eno usrano slovo od obeh.

Kljub temu pa se je trudila zadržati zadnje bledeče podobe svojih staršev, ki so z vsakim dnem bolj in bolj tonili v pozabo, čeprav se je na vse pretege trudila ohraniti orise njunih obrazov, tople besede, objeme in nasmehe, s katerimi je zrasla.

Nihče, razen njene babice, Katarine in Ažbeta, ni vedel, kaj točno se je zgodilo tistega deževnega aprila. Vsa lažna resnica je bil objavljen članek v časopisu o tragediji, ki se je zgodila na obvoznici, v kateri sta življenje izgubili dve osebi.

»Boste vi zamenjali infuzijo ali naj jo jaz?« jo je predramil glas sestre.

»Že grem ja,« stopila je okrog postelje, si razkužila roke, počakala nekaj sekund preden si je nadela rokavice in menjala stekleničko infuzije, ki je bila pripravljena ter takoj za tem vzela še arterijsko kri, ki jo je nato sestra hitro odnesla naprej v laboratorij.

Odgrnila je rjuho nekoliko višje, da je razkrila poškodovano nogo in si pripravila vse za oskrbo rane. Poskrbela je, da je naredila vse tako, kot so jo naučili tukaj in se trudila, da bi povzročila čim manj bolečine.

Hecno.

Pacient je bil v umetni komi.

Pa vendar.

Imela je to čudno vero, da ljudje slišijo in čutijo tudi takrat, ko so neodzivni, priklopljeni na milijon različnih cevk. Še preden se je zasukala na petah in se napotila v operacijsko za zdravnico, mu je stisnila roko in pomežiknila v zaprte oči, ki so skrivale zgodbe v svoji neznani barvni paleti.

 

Pod belim plaščem – Povej mi nekaj lepega (II. del)

Lejla je stala pred omaro in nestrpno prestopala z ene noge na drugo. Balkon je imela na široko odprt kot vedno, kadar je želela v sobo spustiti nekaj svežega zraka, ki se je z večerno zarjo vsakič tako skrivnostno vil čez Dravo in objemal bližnje hiše, iz minute v minuto bolj razsvetljene. Že nekaj časa ni bila zunaj, zato je skoraj pozabila, ali se v njeni omari za vsemi razvlečenimi črnimi jopicami in temnimi kavbojkami, ki so jo stiskale in ji pomagale zadrževati vso v njej nabrano žalost, sploh skriva še kaj primernega.

»Te moti, če si tukaj posušim lase?« je v sobo zakorakala Deja, oblečena v staro trenirko, ter ne da bi počakala na odgovor, že vklopila sušilnik poleg svoje postelje in sedla.

Lejla je samo odkimala, tako kot vsakokrat, stopila na prste in izvlekla edine hlače, ki niso bile iz modrega jeansa.

»Če rabiš kakšno majico, lahko pogledaš še v moji omari,« se je prijazno ponudila. Deja je bila tiste vrste cimra, za katero si celo preostalo življenje hvaležen študentskim domovom, da so jo našli in strpali ravno v tvoj apartma. Študirala je glasbo in bila vrhunska pianistka, z dolgimi prsti seveda, na račun katerih se je Lejla včasih znala pošaliti. Svoje čarobne melodije je širila tudi izven naših meja. Če si pogledal in primerjal njuni mizi, je bilo z izjemo cvetličnih lončkov in namiznega koledarja težko najti kakšno podobnost. Na Dejini se je bohotila klaviatura, neskončni kupi notnega črtovja, Lejlina miza pa je grozila z debelimi bukvami, raznobarvnimi post-it listki, praznimi skodelicami kave in milijoni markerjev, na katere se je med podčrtovanjem snovi tako navezala, da jih je s težkim srcem vrgla v smeti. Čeprav bi si marsikdo mislil, da glasbenik in zadrt študent medicine ne sodita skupaj, sta punci z vsakim dnem dokazovali nasprotno. Lejla je Deji kuhala čaje, v zimskih obdobjih v njih stresala paracetamol z limono in na vsake toliko poslušala njeno dihanje, za vsak slučaj, če bi bili slučajno slišni kakšni piski in pokci. Deja se ni čez to nikoli pritoževala, vedela je, koliko medicina pomeni njeni cimri. Vesela je bila, da se lahko na trenutke posodi v znanstvene namene ali pa je bila to samo odkupnina za tistih nekaj minut na teden, ko ji je ona težila z novo komponirano skladbo, kljub temu da se je potihem zavedala pomirjajočega učinka svojih prstov, ki jim je vsakič znova uspelo izvabiti prave melodije za Lejlino otožno podobo.

Postali sta res dobri prijateljici, skoraj sestri, ki je nikoli nista imeli.

»Ja, in kam jo naj dam?« se je nasmehnila Lejla, medtem ko se je njeno retorično vprašanje izgubilo v brnenju sušilnika za lase. Odločila se je, da ne bo komplicirala s cunjami. Oblekla je sive hlače, mornarsko majico in preden je obula udobne teniske ter se odpravila v Satchmo, je še stopila pred ogledalo, razkuštrala lase, vlila nekaj barve svojim licem, s svinčnikom obrobila oči in na koncu še rahlo poudarila ustnice. Bila je pripravljena. Vsaj zdelo se ji je tako.

Katarina jo je že čakala pred študentom. Objeli sta se in še preden ji je uspelo pohvaliti njeno novo frizuro, ji je Katarina že hitela razlagati najnovejše čenče, ki so zaokrožile po fakulteti. Lejla se je po dolgem času sprostila. Ob prihodu v Satchmo, kjer se je že trlo njenih sošolcev, ki so se pomešali med znane in malo manj znane obraze, jo je prevzel domač občutek sproščenih medicinskih zabav. Nalezla se je smeha in nerodnih plesnih gibov kolegov, v družbi katerih je pozabila, da je karkoli drugače, da so se stvari spremenile, da se je ona spremenila.

»Kaj boš pila?« je zakričala Jana, da bi preglasila glasno glasbo iz osemdesetih, ki se je ravno vrtela.

»Jeger colo,« je odvrnila, »kot vedno,« se zasmejala, dvignila roke v zrak in se zlila s preostalimi plešočimi postavami, ki so se sprostile v ritmih in odplavale daleč stran od vseh prihajajočih dolžnosti in nalog.

Od nekdaj je uživala v družbi prijateljev, ki so to postali že v drugem tednu prvega skupnega oktobra. Kljub temu da so se nemalokrat odtujili drug od drugega, vsak pod težo lastnih skrbi, so nekje globoko v sebi vedeli, da lahko računajo na vzajemno pomoč in da so ne glede na vse bili na koncu oni tisti, ki so se zares razumeli. Študenti z istimi problemi, z napakami, zgodbami, vrlinami, ki so jih bogatile, delale posebne in združevale v celoto, v skupino ljudi, katere posamezniki ne bodo nikoli več enaki, ampak bodo vedno del nečesa večjega, močnega.

Del pravega prijateljstva.

Ko je glasba postala preglasna, dogajanje okrog nje pa preveč zamegljeno, se je Lejla odločila, da je čas, da dvigne svojo jakno iz garderobe in se počasi odpravi proti zavetju študentske sobice. Brez da bi se poslovila od plešočih in nasmejanih sošolcev, se je z jakno opotekla po stopnicah navzgor in stopila v svežo pomladno noč, ki je že rahlo dišala po poletju in obljubljala višje temperature. Namuznila se je ob pogledu na razsvetljeno zvezdnato nebo in sama pri sebi zamrmrala nekaj o lepem, jasnem jutrišnjem dnevu.

»Se že odpravljaš?« je spregovorila senca za enim izmed stebrov. Žerjavica je še zadnjič zablestela, nato pa poletela v bližnje betonsko korito v družbo preostalih cigaret, ki so se vztrajno nabirale čez noč. Ko je stopil proti njej, je v polsvetlobi ulične svetilke prepoznala znani pogled, ki je že od nekdaj povedal manj, kot bi si želela izvedeti.

»Ja, dovolj je bilo za danes.« Z nasmehom se je trudila prekriti, kako jo je zeblo, ko je vsa prepotena od plesa in gneče stala zunaj in strmela vanj, ki ga je cel večer na skrivaj zaman iskala med množico.

»Pridi, te bom pospremil,« jo je prijel okrog pasu in nežno potisnil v smeri proti križišču, še preden bi mu lahko oporekala. Lejlin študentski dom je bil nekaj sto metrov vstran in Ažbe je včasih parkiral avto na parkirišču v bližini, da potem ni imel daleč na zabavo. Nikoli ni pil, ko je vozil.

Predvidevala je, da je tudi danes z avtom.

Nekaj korakov sta molče stopala po Koroški cesti, dovolj blizu, da je Lejla zaznala znani vonj. Mešanico citrusov in mošusa, ki je bil vedno tam in ga ovijal v nekaj posebnega, v nekaj, kar je obljubljalo varnost in toplino.

»Si še v istem apartmaju?« jo je vprašal.

»Sem, ja, v dvanajstki, tretji štuk, prva vrata na levo, druga soba z desne,« je začela blebetati. Zasmejal se je, jo objel čez ramena in stisnil k sebi.

»Vem, katera soba je.«

Preden bi mu uspelo povedati še kaj, se mu je Lejla spretno izvila iz objema in ga resno pogledala.

»Ažbe, zdaj je vse drugače.« Nista zaustavila koraka, da bi se pogovorila, ampak sta složno zakorakala navzdol po stopnicah in tako z glavne ceste zavila v študentsko naselje, ki je bilo preveč mirno za to, kar je predstavljalo. Tišino sta prekinjala samo utripajoča lučka v napisu Kopališče Pristan, ki je grozila, da jo bo vsak čas pobralo, in maček, ki je stekel izza avtomobila na drugo stran ceste, ko sta šla mimo proti Lejlinemu vhodu.

»Ne, pa ni,« ji je odgovoril z brezbarvnim glasom. Pogledala ga je in vedela, da misli resno.

»Samo en papir več imam. Ni me treba klicati gospod doktor, če ti je nerodno,« jo je nežno boksnil v ramo, da jo je skoraj malo zaneslo. Za hip je bila vesela, da je bil eden izmed redkih, ki je ni opominjal na temne skrivnosti njene družine, ki je ni pomiloval.

Ampak vedela je, da ni tako. Vse se je spremenilo.

»Dve leti je minilo od takrat,« je še dodal.

Lejla je po torbici pobrskala za ključi in stopila v preddverje študenta, brez da bi ga sploh ošinila s pogledom. Naenkrat ji ni bilo več mar zanj. Ni ji bilo mar, kaj si bo mislil, ko je pred njegovim nosom poklicala dvigalo in molče poslušala zvok, ki ga je spuščal, medtem ko se je vozil v pritličje.

»Lejla,« jo je nekoliko grobo prijel za roko in jo obrnil proti sebi. Pogled je še vedno sklanjala, da ji je moral privzdigniti brado in jo skoraj prisiliti, da ga je pogledala.

»Pojma nimaš, kakšni sta bili ti dve leti,« mu je skoraj zabrusila skozi stisnjene zobe.

»Vem, da ti ni bilo lahko,« jo je brez popuščanja prijema posedel na stopnišče, ki je vodilo v zgornja nadstropja. Dvigalo je s škripajočim zvokom odprlo svoja vrata in razsvetlilo prostor.

Ažbe je šel za eno leto delat v tujino, kjer je opravil obvezno prakso iz kirurgije – pogoj za pristop k zadnjemu izpitu.

Sedel je poleg nje in poslušal njeno nemirno dihanje, ki se je počasi vračalo nazaj na normalne frekvence. Nekaj dolgih sekund sta samo sedela drug poleg drugega, vsak zatopljen v svoje misli, dokler ni Lejla svoje roke ovila okrog njegovih in se z glavo naslonila nanj.

»Povej mi nekaj lepega,« je zašepetala.

Ažbe je prepletel roke z njenimi, se nasmehnil in globoko zajel sapo, preden je dejal: »Sestre na anesteziji so še kar simpatične.«

Lejla se je zasmejala in v smehu dvignila glavo. Za hip so se njune oči srečale in še preden je Lejli uspelo umakniti pogled, je zašepetal:

»Pri meni se ni nič spremenilo, Lejla,« in jo prvič po dveh letih pobožal po obrazu točno tako, kot je to znal samo on.

 

Pod belim plaščem – Vračanje (I. del)

Voda na štedilniku apartmaja 31 je začela vreti, še preden se je Lejli uspelo spraviti iz kopalnice.

Vsako jutro je bilo tako – prižgan računalnik, kjer so se vrtele novice in takoj zatem aktualna radijska playlista, vrč poln vode, ki je že poskakovala ter čakala na standardni odmerek sladkorja, pomešanega med dve žlici kave … In Lejla, ki se je spretno sukala med majhno kuhinjo in še manjšo kopalnico študentskega doma, medtem ko si je skrbno ščetkala zobe in se na vse pretege trudila, da bi sveža modra srajca, ki jo je oblekla po osvežujoči jutranji prhi, ostala čista vsaj do prihoda na faks, kjer je imela prvo uro klinične farmakologije.

Tak jutranji kraval in glasno skakanje iz sobe v sobo si je lahko privoščila le prvi teden po počitnicah, ko njeni sostanovalci še niso imeli nobenih resnih obveznosti na faksu in se v študenta še sploh niso vrnili.

Lejla je bila povprečna študentka petega letnika medicine, ki se ji je čez vsa ta leta uspelo obdržati nad gladino in vedno priplavati v naslednji letnik, četudi kdaj s pogojnim vpisom.

Kot vedno je bila prepozna, da bi v miru popila jutranjo dozo kofeina, zato je kavo prelila v termovko in četrt mimo nje, saj veste, če se mudi, se pač mudi. Pograbila je torbico, v katero je že včeraj zvečer spravila bel plašč in zvezek, se zasukala na petah in stekla po stopnicah v pritličje, ker je bilo dvigalo znova zasedeno, kot vedno, ko se je njej najbolj mudilo.

»Hej,« je na stopnicah pozdravila soseda, ki se je vračal iz jutranjega teka, ves preznojen in še vedno zadihan preskakoval vsako drugo stopnico. Nikoli ni razumela, kaj žene ljudi, da se že navsezgodaj zjutraj brez potrebe zvlečejo iz postelje in delajo nekaj, kar dejansko vključuje porabo ogromnih količin ATP-ja. Kakorkoli, pospešila je korak in stekla čez glavno cesto nekaj metrov pred prehodom za pešce in tako pridobila tiste dragocene sekunde, ki bi jih drugače morala odštevati pred semaforjem, čakajoč zeleno luč. Vsakič, ko je naredila ta jutranji prekršek, se je spraševala ali jo bodo policisti dejansko kdaj dobili in ji napisali kakšno zasoljeno kazen, kot so to zadnje čase počeli na starem mostu, kjer so vztrajno kasirali vsakega kolesarja, ki se ni peljal v pravilni smeri kot je označevala puščica poleg možiclja na kolesu, naslikanem na kolesarski stezi.

»Zamujaš,« se je nasmehnila Katarina in odmaknila svojo torbo, da je Lejla lahko sedla poleg nje. Profesor je bil že v predavalnici, skoraj pripravljen, kljub zgodnji jutranji uri ter počitniškemu razpoloženju, ki so ga študentje privlekli s sabo iz prekratkih prvomajskih počitnic, kjer so vsaj za nekaj dni pozabili, da so študentje medicine in razmišljali še o čem drugem kot o muskarinskih receptorjih, dušikovem oksidulu in vzrokih za ledvično insuficienco.

»Profesor še vedno išče USB vhod, zato predvidevam, da si lahko privoščim še kak požirek kave, ne samo nekaj minutno zamudo,« se je nasmehnila in na mizo postavila zvežčič, kavo ter enega izmed mnogih reklamnih kemikov, ki so promovirali projekt, pri katerem je sodelovala že tretje leto.

»Kako si, Lejla?« je zaskrbljeno povzdignila obrv prijateljica v pravem pomenu besede. Tudi med izpitnim obdobjem, ko se je vsak zavlekel v svoj brlog in pozabil na ves svet, je bila tam, pripravljena odložiti skripto in prisluhniti težavam, tudi če niso bile povezane z izpiti.

»Bo, nekako. Babica se počuti boljše, Bruno mi pomaga, kolikor pač lahko …«

»Vprašala sem kako si ti?« jo je prekinila, preden bi ji razložila o vseh seminarskih in kontrolnih nalogah na katere se je pripravljal njen mlajši brat v preteklem tednu.

»Živa sem,« bežni nasmešek je spreletel njen resen obraz. »Pravijo, da bi to moralo zadostovati,« je še zašepetala tik preden se je profesor odkašljal, za hlače popravil skrbno zlikano rdečo srajco s tankimi sivimi črtami in začel s predavanjem.

Katarina ji je nežno stisnila roko, nato pa se poslušno obrnila proti predavatelju. Ni vedela, kaj naj reče … Toda Lejli je stisk roke pomenil dosti več, kot pa cela reka praznih besed, ovitih v pomilovanje in radovednost o njenem psihičnem stanju. Bila je na poti do poklica, kjer se bo z izgubami soočala vsakodnevno in kjer bo življenje dobilo čisto drugo podobo. Podobo zaveznika, s katerim bo vsakič, z roko v roki, igrala proti nasprotniku in točno je vedela, kaj povedati ob porazu, kako se pobrati, na kakšen način zgraditi svoje življenje okrog pozitivnih stvari, kako se vesti … Toda kljub temu je bilo tako prekleto težko preslikati vse te napotke iz knjige v lastno življenje. Poznala je pravila igre, ki si se jih moral držati kot študent medicine in kot bodoči zdravnik. Če si hotel preživeti v vseh ujmah, čez katere te je peljalo življenje, si moral nemalokrat stisniti zobe, potlačiti svoja čustva, dvigniti glavo in stopiti korak naprej. In tako si se skoraj neizogibno zapletel v vzporedni boj z otopelostjo, ki te je naredila tako praznega, da je kar bolelo. Bolelo na profesionalni poti, ko so ti očitali nezmožnost sočustvovanja. Bolelo pa je tudi v privatnem življenju, ko si hotel dati del sebe nekomu, za katerega si vedel, da si te zasluži ali pa ko si se hotel pogovoriti z najboljšim prijateljem, pa so se besede nekje na poti preprosto izgubile. In takrat, ko si hotel upati in verjeti, da bo jutri boljše. Bili so taki temni dnevi, za katere je Lejla vedela, da ne bodo večni, toda na trenutke je bila teža premočna, prevelika, da bi dala prostor svetlim spominom, željam in sanjam, ki so čakali, da ostanejo in postanejo del njenega življenja.

»Satchmo? Jutri?« je pisalo na zelenem post-it listku, ki ji ga je Katarina zalepila na odprt zvezek, v katerem ni bilo še sledu o svežem črnilu in jo iztrgala iz razmišljanja. Lejla je primaknila listek bližje k sebi, se nasmehnila in načečkala odgovor pod njeno skrbno izoblikovano pisavo, ki sploh ni bila podobna zdravniškim kracam.

»Samo, če daš po predavanju za kavo na Poštni.«

Katarina je veselo pokimala in se nagnila v njeno smer, »Ažbe bo jutri tudi tam,« in jo s komolcem rahlo sunila med rebra. Lejla je zavila z očmi, toda nasmeška ni mogla skriti. Katarina je bila takšne vrste punca, ki te je ne glede na vse vedno spravila v dobro voljo. Včasih je bilo dovolj že to, da jo je človek srečal, pozdravil in s seboj odnesel njen nalezljiv nasmeh.

»Medicinska čaga bo, normalno da bo tam.«

»Vem, ampak zdaj, ko veš tudi ti, imaš še en razlog več, da prideš.«

Vsako leto je društvo študentov medicine organiziralo zabavo takoj po prvomajskih počitnicah, preden so študentje spet okupirali knjižnico in se vrgli v predpisane knjige za letno izpitno obdobje. Lejla se je že več kot leto izogibala kakršni koli zabavi, praznovanju. Po vsem tem, kar se je zgodilo, se ni počutila dobro v veliki skupini ljudi. Zavidala jim je vso to brezskrbnost in veselje, do katerega ona ni imela več pravice. Vsaj tako se je na trenutke počutila. In vsa ta žalost jo je še bolj prevzela ob obletnici, ko so se tudi stare tete in daljni sorodniki spomnili na tragedijo, ki je doletela njeno družino tistega usodnega aprila pred dvema letoma.

 

Dobruška Černela

 

Tudi v tej številki Presnovnika smo zate pripravili kotiček za možgansko telovadbo. Nič se ne obotavljaj in hitro reši nagradno logično nalogo. Njeno geslo je tvoj ključ do sodelovanja v borbi za lepe nagrade.

Rešitev nagradne križanke lahko vpišeš do 18. maja in se poteguješ za eno izmed naslednjih nagrad:

  1. 1. Kirurški šivalni set
  2. 2. 2x nevrološko kladivce
  3. 3. 4x knjiga 10-odstotno človek
  4. 4. Karte za festival Lent

Rešitev do 18. 05. 2018 vnesi v spletni obrazec.

 

Za vsako številko Presnovnika stoji predana in delovna ekipa. V uredništvu nas je zaenkrat še malo, a smo prepričani, da se bo to do naslednje številke že spremenilo.


EKIPA:

Amadeja Založnik, odgovorna urednica

Eva Dora, glavna urednica

15196021_10208680396861757_6104227195776641208_o

Uredniki rubrik:

Ines Bračič, dogajanje

Nina Žakelj, osrednje

Barbara Lovrenčič, osebno

Kaja Vrščaj, mednarodno

Jan Mlakar, razvedrilo

Ksenija Haračič, pomoč uredniški ekipi

Ana Kobal, spletna urednica

Tadej Petreski, urednik oblike

Mirjam Bartol, urednica Insajderja in literarnega natečaja


Se nam želiš pridružiti tudi ti? Potem ne odlašaj in piši na presnovnik@medicinec.si, da začnemo čim prej sodelovati in ustvarjati novo številko Presnovnika. V primeru, da si našel morebitno napako v zadnjem izvodu Presnovnika, ki jo želiš prijaviti, prosim piši na zgornji naslov.