Nemalokrat se zgodi, da v predavalnicah Rektorata, kjer še zaenkrat gostujemo, zavlada ena neprijetna tišina. In to prav pri predmetih, kjer smo obojni, tako pedagoški delavci kot tudi študenti, močno investirani v delo in nabiranje znanja. Stvar pa je na koncu bolj podobna tisti večerji na sedmini, kjer slučajno sedeš poleg nekoga iz svojega sorodstva, ki ga niti približno ne poznaš in upaš, da bo pozdravu iz kuhinje čim prej sledila juha. In tako dan za dnem sedimo vsak na svoji strani predavalnice in poslušamo mogoče kak seminar, ki ga predstavlja nervozna kolegica, hkrati pa vsi na eni točki tekom tistih dveh ur razmišljamo, zakaj točno smo tukaj. Ko se suvereno predavanje zaključi, nastopi čas za vprašanja. Ki jih seveda ni. Vsaj ne v taki obliki, kot bi človek od fakultetnega nivoja izobraževanja pričakoval. Nato se profesor trudi vzpodbuditi zaspane študente – ura je seveda 20.00 – h globljemu raziskovanju pravkar slišanega. Tako se trudi mogoče še kak mesec ali dva.
Ves ta čas po hodnikih Rektorata in UKC MB odmevajo pogovori o smiselnosti ali nesmiselnosti takega formata akvizicje znanja. Vsak ima svojo teorijo. Od tega, da bi ta čas bolje porabili v knjižnici za knjigo, do tega da mi preprosto pač nismo dovolj usposobljeni, da bi znanje podajali praktično sami sebi. Čeprav se mogoče zgornji stavek zdi en velik oksimoron, je v obeh trditvah nekaj resnice. Nobena od veleteorij ni popolnoma napačna, vprašanje pa je, če se lotevajo srža problema.
Lahko zgolj špekuliram, a z večjo mero zaupanja bi upal trditi, da na drugi strani tudi pedagoški delavci debatirajo o isti problematiki. Mi s prstom kažemo na njih, oni pa na nas. In za vsako obtožbo lahko vržemo nazaj svojo. Oni nam, da smo lenobe, mi njim, da so hobi učitelji. Seveda pa nikoli direktno, saj smo nenazadnje na sončni strani Alp. En drugemu pa delamo nemalokrat krivico, saj gre za prevelike generalizacije, najbolj pa v takem sistemu seveda trpijo tisti, ki so na pozitivnem ekstremu spektra usposobljenosti. Namreč znašli so se v enem morju povprečja, pavšalnosti in vsesplošnega slovenstva. Socializem še vedno jemlje svoj davek, a tu ne govorim o enakopravnosti in solidarnosti. Govorim o tistem občutku, da nam vsem a priori pripada nekaj. Zato se tudi dandanes zdi logično, da vsi študiramo, obenem pa s t.i. inflacijo izobraženosti prihaja tudi do degeneracije le-te.
In ker je v meni vseeno toliko Slovenca, ne morem, da ne bi vprašal: na koga lahko pokažem s prstom? Na sebe, ki izkoriščam sistem, da po liniji določenega (ne bom rekel najmanjšega) odpora vozim skozi življenje in vprašljivo zastavljen študij ter dosegam svoje cilje? Na naše klinike, ki jih je bilo treba 10 let nazaj prositi, da za neustrezno finančno nadomestilo v popoldanskem času opravljajo še funkcijo pedagoškega delavca, čeprav za to niso imeli nobenih direktnih kvalifikacij? Na bolonjski sistem študija, ki nam je naprtil seminarje z idejo promocije sprotnega samostojnega dela in nabiranja izkušenj? Na socialistično preteklost Slovenije, ki nam je pustila en set idealov daleč od zahodne protestantske delovne etike, po katerih živimo in od katerih se težko ločimo? Prosim pomagajte, ker so zaloge ATP v zgornji ekstremiteti že skoraj pošle.
JH
Napisano je mnenje avtorja in ne odraža stališč Društva študentov medicine Maribor.
