POD BELIM PLAŠČEM

Sporočilo

Maj se je že skoraj poslovil, lampiončki so bili mimo in junij je že nemirno prestopal pred vrati in grdo gledal izza kupa izpitnih pol, ki jih je prinašal s sabo. Lejla in njena družba je že sedla za mize v UKM-u, ki so bile vsak dan bolj in bolj zasedene.

Vonj po knjigah se je proti večeru, ob znanem žvenketu pločevinke, pomešal z vonjem Redbulla, Burna ali pa najcenejšega Spar budget energy napitka, ki jih je komaj zadržal pri knjigi do sedme ure, ko je knjižnica zapirala svoja vrata in so morali zbrati vso preostalo energijo, da so z učenjem nadaljevali v sosednjem ČUK-u.

Poleg medicincev, ki si jih prepoznal po kupu knjig, milijonih markerjev različnih barv in razkuštranih las, ki so delno prekrivali promocijske majice DŠMM-ja, si v knjižnici lahko tu in tam naletel še na kakšnega pravnika, upokojene strice, ki prebirajo najnovejše časopise in modrujejo o politiki in ostale študente, za katere nisi mogel reči ali so se izgubili ali so res prišli v hram učenosti.

Lejla je listala po zapiskih za infekcije in se čudila Katarini, ki se je že dobro uro v igrici na telefonu izdajala za kmetovalca, sadila koruzo, pobirala jajca in krmila kokoši, medtem ko je večina preostalih za njihovo mizo, z čepki v ušesih in kemičnim svinčnikom v roki, živčno risalo klicaje ob pomembnih podatkih na slajdih.

»Greva dol na kavo?« je šepnila Lejla v njeni smeri. Katarina je samo prikimala in preden se je stegnila proti torbi za drobiž, je še nekaj sekund napeto strmela v telefon in tipkala bog ve kakšne ukaze za svoj namišljen traktor.

Vzela je svoj telefon, denarnico in se odpravila proti stopnišču, kjer je počakala Katarino, ki se ji je kmalu pridružila, da sta skupaj stopile v nadstropje nižje. V tretjem nadstropju, je bilo najbolj vroče. Zrak je bil stokrat predihan in sonce, ki se je popoldan uprlo v ogromna okna, je prav tako dodalo svoj delež.

»Ej, nikamor ne pridem s to snovjo,« je zabrundala Lejla in vrgla kovanec v avtomat. Katarina je samo zamahnila z roko, medtem ko si je točila vodo v svojo posebno stekleničko, ki jo je dobila za rojstni dan.

»Jaz se sploh ne sekiram. Če so vsi pred nami nekak rešili ta izpit, ga bomo pa še mi,« se je nasmejala in se udobno zleknila v stol na sredini prostora, namenjenega skupnemu druženju.

»Kdaj greš v bolnišnico spet pogledat svojega pacienta?« je Katarina spremenila temo pogovora.

»Danes je bil odpuščen,« se je namuznila.

»Res? In? Si bila še kaj tam?«

»Sem bila. Zjutraj,« je zardela Lejla in naredila požirek kave. Andraž je bil iz intenzivne nege premeščen na oddelek za travmatologijo, kjer so mu naravnali zlom goleni po prometni nesreči. Lejla ga je šla še nekajkrat pogledat, potem ko je od zdravnice na intenzivni izvedela, da je spraševal po njej. Skoraj vedno se je ustavila po kakšnih vajah v bolnišnici, tako da se je zadržala samo za nekaj minut, dovolj da sta izmenjala par stavkov. Samo enkrat je ostala dobre pol ure, da mu je delala družbo, preden so ga odpeljali na zadnjo operacijo.

»Tebe pacienti ne bodo nikoli poslušali,« je takrat pripomnil.

»Kako to misliš?« je nasmejano vprašala. Po tolikih obiskih sta se že tikala, kljub temu pa drug o drugem nista vedela prav ničesar. Čuden odnos, bi lahko rekli.

»Preveč bodo zaposleni z opazovanjem tvoje razmršene frizure in teh nagajivih očk, ki se kar same smejejo,« se je zarežal in ji s prsti razmršil lase. Lejla je takrat ob njem prvič začutila tisti znani prelet vseh plahutajočih stvarc v njenem želodcu, ki so se ob njegovem dotiku nenadoma zbudile. Tik preden so ga odpeljali v operacijsko, ji je obljubil še kavo…vendar takoj potem, ko pride iz bolnišnice in se končno znebi te predolge brade. Kljub temu, da Andraž ni bil njen pravi pacient, je bilo čudno priznati, da ti je všeč nekdo, za katerega si pravzaprav skrbel v bolnišnici.

»In kaj je rekel?« jo je nazaj iz spominov privlekla Katarina.

»Nič, ker ga več ni bilo na oddelku. Pustil pa je čololado s posvetilom,« se je nasmejala Lejla.

»No, in? Kaj je pisalo?« jo je nestrpno dregnila Katarina.

Lejla ji je podala rumen “post-it” listek z nakracanim sporočilom, ki ga je potegnila iz zadnjega žepa svojih najljubših kavbojk: »Za mojo zdravnico, ki najbolje ve kako vstaviti urinski kateter.«

Katarina je skupaj z Lejlo butnila v smeh in ob tem vseeno imela čas za neprimerno opazko, ki je dvignila pogled starejšega moža, zatopljenega v svoj časopis.

Pred njimi je bilo naporno izpitno obdobje, z novimi preizkušnjami in takšne drobne malenkosti so ga delale znosnejšega. Z vsakim dnem so bili bližje izpitom in hkrati počitnicam, ko se bodo zagotovo ponovno nekam skupaj odpravili pred zaključnim šestim letnikom, ki se jim je nasmihal v oktobru.

Lejlino življenje se je počasi postavljalo nazaj na svoje mesto. Bolečina ob izgubi staršev je bledela v družbi prijateljev, skrb za brata in babico ji je zaposlila misli in dala nove razloge za vztrajnost v vlogi osebe, ki se je morala naučiti zapolniti praznino. In Andraž…no, Andraž je bil v pravem trenutku na pravem mestu in ji nehote pokazal, da je Ažbe samo še spomin.

Dobruška Černela

Ekipa Presnovnika  vam želi prijetno branje!

POD BELIM PLAŠČEM

Sreča je v neSreči

»Danes je bil dober dan,« se je nasmehnila sama sebi, ko je po dolgem torku ugasnila lučko na nočni omarici, se zavila v odejo in stisnila play za predvajanje njene najljubše serije.

Oboževala je take dneve, ko se je počutila polno, pomembno, nagajivo in tako veliko, da bi lahko objela cel svet, brez da bi zato potrebovala nek poseben razlog.

»Si že kdaj menjala urinski kateter?« je vprašala zdravnica preden sta vstopili v znano sobo intenzivne enote, kjer se je iz kome prebujal 30-letni ponesrečenec, ki je okreval hitreje kot so pričakovali.

»Sem, ja,« je rekla pogumno, čeprav se je izvajanje tovrstnih veščin vsakič še vedno zdelo kot prvič in so se roke, navkljub praksi, vedno rahlo tresle.

»No, potem pa te bom prosila, da ga zamenjaš, nato pa si nas rešena za danes,« se je nasmehnila, vzela v roke temperaturni list in nekoliko glasneje vprašala, »Kako se počutiš danes, Andraž?«

Z napol priprtimi očmi se je rahlo skremžil, ko je skušal prisiliti svoje telo, da bi sedelo nekoliko bolj vzravnano. In do sedaj neznana barvna paleta njegovih oči je postregla z rjavo, ki je na obrobju nakazovala odtenke temno zelene, pomešane s skrivnostnimi sivinami njegove duše.

»Ne morem se ravno pritoževati, saj nonstop skačete okrog mene,« se je namuznil in skoraj naveličano, počasi, postregel z odgovorom.  Bil je ves skuštran in brada, ki je imela v tem brezdelju čas rasti, ga je naredila nekoliko starejšega. Ni zgledal ravno bolno, sploh v primerjavi z drugimi bolniki na oddelku, je pa imel zato kar nekaj bušk več od ostalih. V bistvu je bil točno takšen kot se ga je Lejla spomnila od zadnjič, le da je bilo tokrat vendarle nekaj drugače. V sobi ni bilo več tistega neprijetnega občutka napetosti, ko je bil zrak zaradi vprašanja njegovega življenja tako gost, da je bilo težko dihati.

»Moram te razočarati, da ne bo več dolgo tako, ker te bomo hitro spodili iz našega oddelka,« je še rekla zdravnica, preden je zataknila kemični svinčnik nazaj v svoj ogromen žep belega plašča, odložila temperaturni list in pomežiknila Lejli, nato pa hitro odhitela naprej v naslednjo sobo, da pregleda še preostale paciente.

Lejla je pristopila bližje k njegovi postelji.

»Jaz sem Lejla, študentka medicine, in vam bom zamenjala kateter, prav?« je rekla vljudno, medtem ko si je oblačila rokavice.

Niti oči ni odprl, kaj šele, da bi ji odgovoril. Ponavadi se s tem ne bi obremenjevala, ker je bila večina pacientov na intenzivni nezavestnih, tokrat pa je bilo malo drugače. Vedela je, da je buden in sposoben komunikacije, čeprav je bilo najbrž neprimerno čebljati z nekom o vremenu medtem, ko mu menjavaš kateter ne glede na nevtralnost tematike.

Malo je pomišljala preden je odgrnila pregrinjalo postelje in razkrila golo telo, na katerem so bile še vedno vidne modrice in praske, posledice prometne nesreče. Tokrat jo ni nič pretreslo ali prineslo neprijetne spomine kot nazadnje, ko je bila pri njem. V bistvu se je počutila prijetno, kolikor je to na intenzivni pač mogoče.

Pokrila ga je z zelenim pregrinjalom, da ne bi umazala postelje, nato pa previdno odstranila kateter. Razen nekoliko hitrejšega dihanja ni bilo nič kar bi nakazovalo, da mu je bilo mogoče rahlo neprijetno.

»Potrudila se bom, da bova hitro gotova,« je rekla, kljub njegovi molčečnosti, ko si je pripravljala vse potrebno za novo kateterizacijo in pospravljala odpadni material.

»Dobro, začela bova.« Očistila je penis in prijela v roke nov, sterilen kateter. »Če vas bo vmes kaj zabolelo, mi…«

»Redkokdaj me punce vikajo, ko smo v takšnih intimnih položajih,« je brezbrižno rekel s svojim tipičnim naveličanim glasom v nedojemljivo počasnem ritmu, brez da bi odprl oči.

Za hip se ustavila in ga zmedeno pogledala. Po vsej tej pasivnosti ni pričakovala, da se bo sploh oglasil.

Odločila se je, da je najboljše, če se ugrizne za jezik in vzdrži komentarja ter  hitro opravi svoje delo.

Mogoče pa je vseeno imela rajši tiste nepremične paciente, ki ne dajejo pomenljivih opazk.

»Vzemi si čas. Rad bi še kdaj delal kaj drugega, kot se samo pogovarjal s puncami.«

Tokrat se je nasmehnila.

Očitno se je pod vsemi temi podplutbami in monotonim govoričenjem skrival šaljivec, ki se mu pod vplivom sedativov še dodatno razveže jezik.

Še vedno boljše tako, kot da bi bil tečen.

In star po vrhu.

Ko ga je med polnjenjem mehurčka vprašala o bolečini, je samo zamahnil z roko. Previdno je obesila urinsko vrečko na njegovo posteljo in ga pokrila z odejo z bolnišnično štampiljko.

»Tako, končala sva.«

»Ponavadi to rečem jaz,« je zamrmral in ustavil njen korak na poti proti košu za odpadni material.

Za hip je odprl oči, jo pogledal in se bežno nasmehnil.

»Hitro okrevajte,« je nasmejano rekla.

»Okrevaj. Andraž, za naslednjič,« je še dodal, nato pa zaprl oči in spokojno odtaval nazaj v svoj svet.

To je bilo vse kar sta rekla ta dan.

V bistvu sta rekla več, kot je pričakovala.

Pospravila je voziček s porabljenim materialom in nastavila novega za dežurno ekipo, ki bo prišla čez nekaj ur.

Bila je nasmejana.

Hecno kako ti lahko neznanec polepša dan, brez da bi sploh kaj naredil, razen izustil nekaj pomenljivih stavkov.

»Adijo, Andraž,« je šepnila nato pa odhitela iz oddelka nazaj na fakulteto, kjer je bila s Katarino dogovorjena za izdelavo seminarske naloge.

Tokrat je bila ona tista, ki je zamujala.

Tokrat je bilo vse drugače.

Ker je bil dober dan.

Kar tako.

Za spremembo.

Dobruška Černela

Ponujamo vam zadnjo možnost, da nam poveste svoje mnenje o decembrski številki Presnovnika.

Anketa, ki jo najdete na , nam bo pomagala, da izberemo teme, ki bi vas zanimale za objavo v naslednjih številkah in da se približamo cilju, da boste Presnovnik z veseljem prebrali od prve do zadnje strani.

Anketo bomo zaključili v sredo, 19.3., do takrat pa vas prosimo, da nam namenite del svojega dragocenega časa. Sodelovanje je ključ do uspeha!

Jutri zjutraj pa za zabaven začetek tedna ne pozabite prebrati, kako se nadaljuje Lejlina dogodivščina v belem plašču!

 Uspešen začetek novega tedna vam želi ekipa Presnovnika!

Ekipa Presnovnika vam želi prijetno branje!

POD BELIM PLAŠČEM

Tulipani

Nič ni dišalo boljše od babičinih piškotov in nič ni dajalo lepšega občutka domačnosti kot njej odprti objem, vsak vikend čakajoč na vratih hiše, ki je bila še nekaj časa nazaj vse prej kot tih in miren dom. Odkar je Lejlina mama pred štirimi leti, prvič spustila iz rok kozarec, je bilo v zraku neprestano čutiti mešanico obupa, jeze, upanja, ki so ga dajali véliki v belih haljah, kljub očitni poti, ki je nezadržno vodila navzdol proti ne preveč pravljičnemu koncu. Mami so od takrat naprej skušali olajšati dneve njene neozdravljive bolezni in odlašati z dnem, ko pljuča ne bodo zmogla več vdiha.

V hiši je vse obstalo.

Od takrat so bile zavese v dnevni sobi zagrnjene, televizija vedno brez glasu, na radio so vsi pozabili. Bilo je mučno in težko obdobje pa vendar polnejše, saj je bila mama navsezadnje vendarle še tam. Dokler se je lahko še nasmehnila, dokler je še premogla dvigniti roko in pobožati svoja otroka in poljubiti moža, je tudi sonce našlo pot v njihove temne dneve. Saj so bili nekateri res težki, ampak še vedno so bili družina, bili so skupaj in drug drugemu v oporo kolikor se je le dalo.

Proti koncu, ko mama ni zmogla več biti sama, se je k njim preselila babica, ki je pomagala svoji hčerki, ko je bil mož v službi, otroka pa v šolah, kjer sta se trudila zase.

In za mamo.

Za tisti droben lesk v njenih očeh, ki se je zasvetlikal vsakič znova ob njunih uspehih.

In tistega sobotnega jutra, ko je oče ves razburjen zaradi težke noči, ko je bilo z Lejlino mamo še posebej hudo, zaloputnil z vrati in se odpravil v službo, medtem ko ji je mama na rokah počasi, a vztrajno, polzela vstran, ni vedela, da bo izgubila oba.

Nobenemu od njiju ni uspelo priti do bolnišnice.

Mama je umrla v rešilcu, oče pa v prometni nesreči, ko je hotel prehiteti čas in ujeti še zadnje vzdihljaje svoje žene.

Tako so ostali sami.

Babica, Bruno in Lejla so bili od takrat naprej družina, ne glede na definicije, ki jih je ta têrmin zahteval.

»Prinesla sem ti tulipane, rdeče, ki jih imaš najrajši«, je rekla v njeno ramo, ko se je sklonila, da bi jo objela. Babica jo je poljubila na lice, vzela tulipane in s počasnimi koraki stopala proti kuhinji. Z eno roko je dvignila krožnik poln svežih marmeladnih rogljičkov, ki jih je imela tako rada.

»Kje pa je Bruno?«

»Na košarko je šel. Za malo sta se zgrešila,« je odgovorila babica, medtem ko je skušala poravnati tulipane, da se ne bi prevrnili iz rahlo premajhne vaze. Košarka je bila edina tolažba za njenega brata od smrti staršev. Z žogo na parketu je vsako četrtino pozabil na vse slabo. Vse dokler ni po žvižgu sodnika pogledal na tribuno, kjer je sedaj ob vikendih sedela samo še Lejla.

»Kako je bilo v šoli? Ste imeli kak test?« je vprašala Lejlo, kot da bi vsakič znova pozabila, da je sistem na faksu nekoliko drugačen.

»Vredu,« vzela je rogljiček in s polnimi usti zamrmrala, »nič kaj posebnega.«

Za hip se je spomnila na negibnega mladega moža z intenzivne, kateremu je dovolila, da je v njej premaknil tisti delček preteklosti in mu pokazal pot na svetlo, na katerega je skušala pozabiti, o katerem ni želela govoriti in pred katerim je bežala že dve leti z dvignjeno glavo in suhimi očmi, ki od takrat niso zmogle potočiti niti ene solze.

V njej so se naselili mešani občutki veselja in žalosti. Bila je zadovoljna sama s sabo, da še premore čustvovanja, da po dolgem času zopet čuti.

Ne glede na vse je bilo vredno čutiti življenje, bilo je vredno nespametno ljubiti, kruto izgubljati, se veseliti, jokati.

In babica je to vedela.

Objela je svojo vnukinjo, skušeno na stolu, ki se ji tokrat ni bilo potrebno sklanjati v babičino zavetje rok, jo močno privila k sebi in pustila, da so solze močile njeno domačo haljo.

Vsi so čakali ta dan, ko bo Lejla iz sebe spustila vso grenkobo, celemu svetu pokazala da ji je hudo in bila enkrat za spremembo ona tista, ki potrebuje ramo utehe, katero je nudila zadnji dve leti in se trudila biti močna.

»Vrnila si se,« je šepnila babica in se bridko nasmehnila medtem, ko je božala njene lase in jo stiskala k sebi, »zdaj bo vse vredu.«

Dobruška Černela

Ekipa Presnovnika vam želi prijetno branje!

POD BELIM PLAŠČEM

Urgenca

Naročila je belo kavo in malinovo tortico, ki se je počasi topila v njenih ustih. Bila je sveže pripravljena, kot so vse slaščice v tej kavarni, pa vendar to ni bil razlog, da je najrajši zahajala prav sem. Bilo je nekaj mističnega v tem okolju z najboljšo glasbo daleč naokrog, kjer se je vonj po praženi kavi mešal z nečim sladkim, nedorečenim in vsakič obljubljal pozitiven dan, ki se je počasi, a vztrajno z vsako uro bolj približal osojnemu delu terase.

Kljub soncu je bilo tudi tega dne še dovolj sveže, da so ptice zmogle odpeti nekaj svojih melodij, se z dreves režati poslovnežem v avtomobilih, ki so švigali mimo in ženski srednjih let v skrbno zlikanem kostimu v visokih petah, ki se je ne preveč spretno izogibala invaziji golobov s kamikazami včerajšnje večerje, in hitela čez glavni trg neznano kam.

Medtem, ko jo je Katarina napadla z vsemi možnimi vprašanji, je Lejla skrbno mesarila kokosov biskvit, prelit z vaniljevo kremo v katero so bile pazljivo nameščene maline in razigrano nametani kosi bele čokolade in se mrščila ob vsakem prijateljičinem komentarju, s katerim se ni strinjala. In to jutro je bil skoraj vsak takšne vrste.

»Preveč časa je minilo in preveč stvari se je vmes že zgodilo, da bi lahko karkoli spremenila.«

»In ti se niti potruditi ne moreš?« se je namrdnila Katarina.

»Ne, ker se mi ne ljubi več ukvarjat z nama. On ima službo, jaz sem na faksu … Poleg tega pa je vsakič, ko ga pogledam, tam tisti grenak priokus vseh spominov iz preteklosti, vseh trenutkov, ko me je pustil na cedilu.«

»Opravičil se ti je,« je vztrajala Katarina.

»Vem, ampak tokrat to ne bo dovolj,« zajela je sapo in z vilico ter polnimi usti zažugala proti njej, »Poleg tega pa … Si moja ali njegova prijateljica?«

Katarina se je samo nasmehnila in naučeno zamahnila z roko v njeno smer.

»Ažbe je imel svojo priložnost in ne rečem, da mi je bilo včeraj vseeno, ko sva se spet videla, ampak moram naprej. Tokrat brez njega. Ko sem izgubila starše, se je on prijavil na izmenjavo in me po dveh letih pustil samo. Niti poklical ni.«

Katarina je samo pokimala in tako kot vedno počakala še nekaj minut, za vsak slučaj, če bi imela Lejla še kaj za dodati.

»Ponosna sem nate, veš. Po vsem tem si se še vedno sposobna postavit zase in biti neodvisna.«

»Ne gre se za to,« odmaknila je pogled od Katarine in pomignila natakarju za račun, »Samo lažje je tako.«

Po jutranji kavici se je Lejla odpravila čez most do bolnišnice na intenzivno, kjer je te dni opravljala prostovoljno delo. Anesteziologija jo je začela zanimati odkar jim je profesor na vajah ponudil nekaj ur dela na urgenci v času dežurstev. Od takrat se je vedno, ko je imela vsaj malo časa, mudila v operacijski, na intenzivi ali urgenci. Kjerkoli se je pač počutila vsaj malo uporabna. In ti dnevi po prvomajskih počitnicah so bili eni izmed zadnjih, ki jih je lahko izkoristila, preden se bo spet do vratu zakopala v knjige in v UKM-u dan za dnem ironično izgubljala pigment kljub vročemu poletju, ki je bilo z vsakim dnem bližje.

»Jutro Lejla, kako si?« jo je pozdravila zdravnica, s katero je največ delala, ravno med Lejlinim zavezovanjem rumene uniforme, ki so jo nosili vsi na tem oddelku.

»Po drugi kavi – odlično,« se je nasmehnila. »Kako vam lahko pomagam?«

»Danes ponoči so k nam prepeljali tridesetletnega ponesrečenca, ki ga zaradi hudih možganskih krvavitev držimo v umetni komi,« medtem, ko ji je razlagala se je pomikala proti eni izmed sob, Lejla pa ji je sledila in skušala spraviti vse razmršene lase v spodoben čop.

»Ko mu steče infuzija, mu jo lahko zamenjaš,« stopila je bližje k njegovi postelji, si nadela očala in podrezala v eno izmed visečih vrečk nad njegovo glavo, »kar bo prav kmalu.«

»Potem mu boš prevezala rano,« pomignila je proti obvezi na njegovi nogi, »vzela kri za PAAK in če te ne bo nihče več rabil tukaj, lahko prideš za mano v operacijsko.«

Pokimala je zdravnici, že napoteni iz sobe in še preden je stopila do razkužila in rokavic, je vzela v roke temperaturni list s podatki o pacientu.

Andraž Smole, 30 let.

Vso to piskanje naprav za doziranje zdravil, EKG, zvok aparata, ki je dihal namesto njega in telo v modricah, ki je bilo samo do pasu pokrito z belo rjuho, je priklical v njen spomin sliko mame, ki je za razliko od očeta zdržala pot v bolnišnico. Tokrat se ji je prvič zgodilo kaj takšnega. Nikoli prej je ni delo v bolnišnici opominjalo na tragedijo, ampak ji je bilo prej v oporo, da je lažje pozabila in zaposlila misli s čim drugim.

Očeta je zadnjič videla, ko je ves razburjen zaloputnil z vrati, medtem ko ji je mama na rokah počasi, a vztrajno, polzela vstran.

Bilo je to eno usrano slovo od obeh.

Kljub temu pa se je trudila zadržati zadnje bledeče podobe svojih staršev, ki so z vsakim dnem bolj in bolj tonili v pozabo, čeprav se je na vse pretege trudila ohraniti orise njunih obrazov, tople besede, objeme in nasmehe, s katerimi je zrasla.

Nihče, razen njene babice, Katarine in Ažbeta, ni vedel, kaj točno se je zgodilo tistega deževnega aprila. Vsa lažna resnica je bil objavljen članek v časopisu o tragediji, ki se je zgodila na obvoznici, v kateri sta življenje izgubili dve osebi.

»Boste vi zamenjali infuzijo ali naj jo jaz?« jo je predramil glas sestre.

»Že grem ja,« stopila je okrog postelje, si razkužila roke, počakala nekaj sekund preden si je nadela rokavice in menjala stekleničko infuzije, ki je bila pripravljena ter takoj za tem vzela še arterijsko kri, ki jo je nato sestra hitro odnesla naprej v laboratorij.

Odgrnila je rjuho nekoliko višje, da je razkrila poškodovano nogo in si pripravila vse za oskrbo rane. Poskrbela je, da je naredila vse tako, kot so jo naučili tukaj in se trudila, da bi povzročila čim manj bolečine.

Hecno.

Pacient je bil v umetni komi.

Pa vendar.

Imela je to čudno vero, da ljudje slišijo in čutijo tudi takrat, ko so neodzivni, priklopljeni na milijon različnih cevk. Še preden se je zasukala na petah in se napotila v operacijsko za zdravnico, mu je stisnila roko in pomežiknila v zaprte oči, ki so skrivale zgodbe v svoji neznani barvni paleti.

Dobruška Černela