Cenjeni člani!

V nedeljo, 28. junija 2020, ob 18.00 uri, bo potekala 22. redna skupščina Društva študentov medicine Maribor. Zaradi zagotavljanja varnosti udeležencev in v skladu s priporočili Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, ki zaradi situacije z virusom SARS-CoV-2 omejujejo zadrževanje v prostorih Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, kjer se nahaja sedež DŠMM, bo 22. redna Skupščina DŠMM potekala preko spleta in sicer preko orodja Microsoft Teams, ki omogoča vpis s študentsko identiteto in s tem verodostojno udeležbo članov DŠMM. 

Posamezniki, ki se boste skupščine udeležili, se prijavite preko Google obrazca. Po prijavi boste vse dodatne informacije prejeli na študentski mail.

OBRAZEC ZA PRIJAVO
Obrazec za prijavo bo odprt do 26. 06. 2020 (23:59 CET).

Na skupščini bo predstavljeno poročilo o delovanju DŠMM v letu 2019 in delovni ter finančni načrt za leto 2020. Potekale bodo tudi volitve v Upravni in Nadzorni odbor Društva za nezasedena mesta. Vljudno vas vabimo, da si preberete opis funkcij in ostale priložene dokumente ter kandidirate za razpisana mesta.

Posameznik na razpisane funkcije kandidira tako, da izpolni kandidaturni list in ga pošlje na e-poštni naslov kandidature@medicinec.si. Obrazec je v prilogah razpisa. Kandidat prav tako izpolni priloženo predlogo za kandidaturo in jo priloži kandidaturnemu listu.

Kandidatura z obema obrazcema mora biti poslana na naslov kandidature@medicinec.si, najkasneje 7 dni pred 22. rednim zasedanjem skupščine Društva študentov medicine Maribor, torej najkasneje do vključno 21. 06. 2020, 23.59 CET.

Vsa potrebna dokumentacija se nahaja v prilogah te objave. V primeru vprašanj pa se obrnite na nas, člane UO in NO.

Vsi člani imate glasovalno in volilno pravico, prav tako lahko vsi kandidirate na razpisana mesta!

Če imaš pred prijavo še kakšno vprašanje, nam piši na: lc.maribor@slomsic.si (Katja Sever, predstavnica DŠMM)

“KDAJ, ČE NE ZDAJ? KDO, ČE NE TI?”

Lep preostanek poletja, vam želi vaš DŠMM!

Iščemo posameznike, ki bi prevzeli določene naloge v Društvu. Te naloge zajemajo:

–          Urejanje newsletterja, ki izhaja vsak mesec,

–          Urejanje spletne strani www.medicinec.si,

–          Fotografiranje raznih dogodkov, ki jih organizira DŠMM.

Za te naloge se lahko prijavi vsak član/članica DŠMM. Pri izbiri kandidata/kandidatke, bomo upoštevali:

–          Aktivno sodelovanje v DŠMM,

–          Morebitne izkušnje z opravljanjem teh funkcij,

–          Motivacijsko pismo.

Svoji prijavi priložite motivacijsko pismo, ki naj vsebuje:

–          Osebne podatke (ime, priimek, naslov, letnik študija),

–          Opis vašega preteklega in trenutnega dela v DŠMM,

–          Vsaj 1 način, kako bi lahko izboljšali trenutno stanje glede posamezne naloge.

Vsi zainteresirani najkasneje do 6. septembra 2015 pošljite prijavo in motivacijsko pismo na petreski@medicinec.si. V kolikor bo potrebno, bomo organizirali tudi razgovor s kandidati. Na podlagi prijav bomo nato izbrali novo osebo zadolženo za določeno nalogo.

p.s.: V začetku novega študijskega leta bodo potekale volitve v Upravni odbor. Vse zainteresirane vabimo, da se o delu posamezne funkcije pozanimajo na uo@medicinec.si.

Tokrat vam v branje ponujamo pesem Človek in predstavljamo njeno avtorico Tanjo Šeligo, ki je študentka 4. letnika, zagrižena športnica in gasilka. Za umiritev duha kdaj pa kdaj napiše kakšno pesem. Teh se je nabralo že toliko, da je pred tremi leti izdala pesniško zbirko Opoj ljubezni. Z nami je spregovorila o svojem ustvarjanja, navdihu in načrtih za prihodnost.

ČLOVEK

Kaj je človek,
se sprašujem.
Mogoče le skupek tkiv
bi lahko bil.
Mogoče bitje, ki razmišlja,
pa si včasih preveč domišlja.
Mogoče je samo bitje zaznav,
ki ne ve, kaj je prav.
Mogoče je poslušno bitje,
ki zanima ga novo odkritje.
Mogoče čustvuje,
ko je trmast, se še sam ne obuje.
Mogoče je svetal,
zaveda se sveta širnih daljav.
Mogoče je človek le človek.

V tvoji zbirki sem zasledila veliko pesmi o življenju in pesmi z ljubezensko tematiko. Rada pišeš še o čem drugem?

Mogoče zveni običajno, a o teh pojmih pišem najraje. Ne pišem pa samo v verzih, lotila sem se tudi dramskih iger. Vsako leto napišem igro, ki jo v mojem domačem kraju zaigrajo mladinci v sklopu božičnega dogajanja, v načrtu pa imam tudi celovečerno komedijo. 

Vsak poet potrebuje svojo muzo, navdih. Kje ju poiščeš ti?

Navdihujejo me vsakodnevne situacije, v katerih se znajdem. Opazila pa sem, da imam največ navdiha ravno takrat, ko sem v časovni stiski. Med izpitnim obdobjem bi lahko napisala cel roman (smeh).

Leta 2010 je izšla tvoja prva pesniška zbirka. Si pri tem naletela na kakšne težave?

Ja, septembra 2010 me je prešinila ideja: »Tanja, zakaj ne bi zajeten kupček rokopisov zbrala v pesniško zbirko in tako imela vse na enem mestu?« Že mesec kasneje sem knjigo lahko držala v rokah, je pa res, da sem se za to morala izjemno boriti. Ravno takrat so namreč stavkali uslužbenci javnega sektorja, zato v ljubljanskem NUK-u niso mogli izdati CIP-a (Kataložni zapis o publikaciji, op.a.). Medtem ko so vabila na literarni večer že visela po celotni občini in je bil tisk že v nizkem štartu, je bil kataloški zapis pod velikim vprašajem. Po ogromno poslanih prošnjah so me le uslišali, poslali CIP in knjigo smo lahko izdali. Tako se mi tudi za usodo literarnega večera, na katerem smo skupaj s štiridesetimi nastopajočimi predstavili knjigo, več ni bilo potrebno bati.

Zbirka je obogatena tudi s številnimi ilustracijami. Ti je pri tem kdo pomagal?

Knjiga je pravzaprav delo treh osemnajstletnic in temu primerna je tudi vsebina. Sošolka je knjigo tematsko ilustrirala, soseda pa je z oblikovanjem dodala piko na i. Zbirko sem namenila vsem, ki imajo čas in voljo, da odprejo roza platnice, si pogledajo slike in kaj preberejo.

Znanost in umetnost gresta odlično z roko v roki. Tudi ti to dokazuješ. Se ti zdi, da ima umetnost pomembno vlogo v medicini? 

Res je, odlično se dopolnjujeta. V našem vsakdanu lahko vidimo veliko bolnih ljudi. Ni tako redko, da ravno ti ljudje izžarevajo tolikšno energijo in voljo do življenja, ki jo zdrav človek redko premore. Takšni izjemni ljudje so nam lahko navdih pri zavedanju, da je vredno stisniti zobe, potrpeti in upati z nasmeškom na obrazu, tudi če ne gre vedno vse tako, kot bi si želeli.

Imaš kakšen nasvet za druge mlade umetnike, ki neodločno sanjajo o svoji lastni knjigi?

Preprosto počnite tisto, kar radi počnete. Če je to umetnost, ustvarjajte. Ko pa boste prepričani, da želite svoja dela v knjižni obliki pokazati tudi nam, verjemite, da boste pridobili vse potrebno, da to tudi izpeljete. A ne pozabite, za svoje sanje je potrebno nekaj narediti.

Tako aktivno dekle ima gotovo veliko želja in ambicij. Kakšni so tvoji načrti za prihodnosti?

Že v zahvalnem govoru ob predstavitvi knjige sem navzočim obljubila, da bom po končanem študiju izdala novo knjigo. Navdušenja niso skrivali. Ampak – lepo korak za korakom.  

Tanja, verjamemo, da ti bo uspelo.

Klavdija Ovčar

Neučakano pričakujete nov Presnovnik? Da vam bo malce lažje, smo za vas pripravili prav posebno presenečenje. Od danes naprej boste lahko vsak mesec prebirali Dobruškino zgodbo v nadaljevanjih Pod belim plaščem. Pripravite si svoj najljubši čaj, zavijte se v odejo in uživajte v branju prvega dela. Nadaljevanje pa vas čaka v decembrski številki revije!

Voda na štedilniku apartmaja 31 je začela vreti, še preden se je Lejli uspelo spraviti iz kopalnice.

Vsako jutro je bilo tako – prižgan računalnik, kjer so se vrtele novice in takoj zatem aktualna radijska playlista, vrč poln vode, ki je že poskakovala ter čakala na standardni odmerek sladkorja, pomešanega med dve žlici kave … In Lejla, ki se je spretno sukala med majhno kuhinjo in še manjšo kopalnico študentskega doma, medtem ko si je skrbno ščetkala zobe in se na vse pretege trudila, da bi sveža modra srajca, ki jo je oblekla po osvežujoči jutranji prhi, ostala čista vsaj do prihoda na faks, kjer je imela prvo uro klinične farmakologije.

Tak jutranji kraval in glasno skakanje iz sobe v sobo si je lahko privoščila le prvi teden po počitnicah, ko njeni sostanovalci še niso imeli nobenih resnih obveznosti na faksu in se v študenta še sploh niso vrnili.

Lejla je bila povprečna študentka petega letnika medicine, ki se ji je čez vsa ta leta uspelo obdržati nad gladino in vedno priplavati v naslednji letnik, četudi kdaj s pogojnim vpisom.

Kot vedno je bila prepozna, da bi v miru popila jutranjo dozo kofeina, zato je kavo prelila v termovko in četrt mimo nje, saj veste, če se mudi, se pač mudi. Pograbila je torbico, v katero je že včeraj zvečer spravila bel plašč in zvezek, se zasukala na petah in stekla po stopnicah v pritličje, ker je bilo dvigalo znova zasedeno, kot vedno, ko se je njej najbolj mudilo.

»Hej,« je na stopnicah pozdravila soseda, ki se je vračal iz jutranjega teka, ves preznojen in še vedno zadihan preskakoval vsako drugo stopnico. Nikoli ni razumela, kaj žene ljudi, da se že navsezgodaj zjutraj brez potrebe zvlečejo iz postelje in delajo nekaj, kar dejansko vključuje porabo ogromnih količin ATP-ja. Kakorkoli, pospešila je korak in stekla čez glavno cesto nekaj metrov pred prehodom za pešce in tako pridobila tiste dragocene sekunde, ki bi jih drugače morala odštevati pred semaforjem, čakajoč zeleno luč. Vsakič, ko je naredila ta jutranji prekršek, se je spraševala ali jo bodo policisti dejansko kdaj dobili in ji napisali kakšno zasoljeno kazen, kot so to zadnje čase počeli na starem mostu, kjer so vztrajno kasirali vsakega kolesarja, ki se ni peljal v pravilni smeri kot je označevala puščica poleg možiclja na kolesu, naslikanem na kolesarski stezi.

»Zamujaš,« se je nasmehnila Katarina in odmaknila svojo torbo, da je Lejla lahko sedla poleg nje. Profesor je bil že v predavalnici, skoraj pripravljen, kljub zgodnji jutranji uri ter počitniškemu razpoloženju, ki so ga študentje privlekli s sabo iz prekratkih prvomajskih počitnic, kjer so vsaj za nekaj dni pozabili, da so študentje medicine in razmišljali še o čem drugem kot o muskarinskih receptorjih, dušikovem oksidulu in vzrokih za ledvično insuficienco.

»Profesor še vedno išče USB vhod, zato predvidevam, da si lahko privoščim še kak požirek kave, ne samo nekaj minutno zamudo,« se je nasmehnila in na mizo postavila zvežčič, kavo ter enega izmed mnogih reklamnih kemikov, ki so promovirali projekt, pri katerem je sodelovala že tretje leto.

»Kako si, Lejla?« je zaskrbljeno povzdignila obrv prijateljica v pravem pomenu besede. Tudi med izpitnim obdobjem, ko se je vsak zavlekel v svoj brlog in pozabil na ves svet, je bila tam, pripravljena odložiti skripto in prisluhniti težavam, tudi če niso bile povezane z izpiti.

»Bo, nekako. Babica se počuti boljše, Bruno mi pomaga, kolikor pač lahko …«

»Vprašala sem kako si ti?« jo je prekinila, preden bi ji razložila o vseh seminarskih in kontrolnih nalogah na katere se je pripravljal njen mlajši brat v preteklem tednu.

»Živa sem,« bežni nasmešek je spreletel njen resen obraz. »Pravijo, da bi to moralo zadostovati,« je še zašepetala tik preden se je profesor odkašljal, za hlače popravil skrbno zlikano rdečo srajco s tankimi sivimi črtami in začel s predavanjem.

Katarina ji je nežno stisnila roko, nato pa se poslušno obrnila proti predavatelju. Ni vedela, kaj naj reče … Toda Lejli je stisk roke pomenil dosti več, kot pa cela reka praznih besed, ovitih v pomilovanje in radovednost o njenem psihičnem stanju. Bila je na poti do poklica, kjer se bo z izgubami soočala vsakodnevno in kjer bo življenje dobilo čisto drugo podobo. Podobo zaveznika, s katerim bo vsakič, z roko v roki, igrala proti nasprotniku in točno je vedela, kaj povedati ob porazu, kako se pobrati, na kakšen način zgraditi svoje življenje okrog pozitivnih stvari, kako se vesti … Toda kljub temu je bilo tako prekleto težko preslikati vse te napotke iz knjige v lastno življenje. Poznala je pravila igre, ki si se jih moral držati kot študent medicine in kot bodoči zdravnik. Če si hotel preživeti v vseh ujmah, čez katere te je peljalo življenje, si moral nemalokrat stisniti zobe, potlačiti svoja čustva, dvigniti glavo in stopiti korak naprej. In tako si se skoraj neizogibno zapletel v vzporedni boj z otopelostjo, ki te je naredila tako praznega, da je kar bolelo. Bolelo na profesionalni poti, ko so ti očitali nezmožnost sočustvovanja. Bolelo pa je tudi v privatnem življenju, ko si hotel dati del sebe nekomu, za katerega si vedel, da si te zasluži ali pa ko si se hotel pogovoriti z najboljšim prijateljem, pa so se besede nekje na poti preprosto izgubile. In takrat, ko si hotel upati in verjeti, da bo jutri boljše. Bili so taki temni dnevi, za katere je Lejla vedela, da ne bodo večni, toda na trenutke je bila teža premočna, prevelika, da bi dala prostor svetlim spominom, željam in sanjam, ki so čakali, da ostanejo in postanejo del njenega življenja.

»Satchmo? Jutri?« je pisalo na zelenem post-it listku, ki ji ga je Katarina zalepila na odprt zvezek, v katerem ni bilo še sledu o svežem črnilu in jo iztrgala iz razmišljanja. Lejla je primaknila listek bližje k sebi, se nasmehnila in načečkala odgovor pod njeno skrbno izoblikovano pisavo, ki sploh ni bila podobna zdravniškim kracam.

»Samo, če daš po predavanju za kavo na Poštni.«

Katarina je veselo pokimala in se nagnila v njeno smer, »Ažbe bo jutri tudi tam,« in jo s komolcem rahlo sunila med rebra. Lejla je zavila z očmi, toda nasmeška ni mogla skriti. Katarina je bila takšne vrste punca, ki te je ne glede na vse vedno spravila v dobro voljo. Včasih je bilo dovolj že to, da jo je človek srečal, pozdravil in s seboj odnesel njen nalezljiv nasmeh.

»Medicinska čaga bo, normalno da bo tam.«

»Vem, ampak zdaj, ko veš tudi ti, imaš še en razlog več, da prideš.«

Vsako leto je društvo študentov medicine organiziralo zabavo takoj po prvomajskih počitnicah, preden so študentje spet okupirali knjižnico in se vrgli v predpisane knjige za letno izpitno obdobje. Lejla se je že več kot leto izogibala kakršni koli zabavi, praznovanju. Po vsem tem, kar se je zgodilo, se ni počutila dobro v veliki skupini ljudi. Zavidala jim je vso to brezskrbnost in veselje, do katerega ona ni imela več pravice. Vsaj tako se je na trenutke počutila. In vsa ta žalost jo je še bolj prevzela ob obletnici, ko so se tudi stare tete in daljni sorodniki spomnili na tragedijo, ki je doletela njeno družino tistega usodnega aprila pred dvema letoma.

 Dobruška Černela

]]> 4602 https://www.medicinec.si/2013/03/se-en-korak-v-pravo-smer/ Tue, 26 Mar 2013 12:51:37 +0000 http://www.medicinec.si/?p=2272 Prostovoljni projekt Epruvetka že četrto leto deluje pod okriljem Društva študentov medicine Maribor (DŠMM), z namenom ozaveščanja mladih o pomenu darovanja krvotvornih matičnih celic (KMC).

S projektom Epruvetka želimo pri mladih v času finančne neodgovornosti, brezbrižnosti in sebičnosti prebuditi čut do sočloveka ter tako bolniku ponuditi več, torej pomoč pri ponovni pridobitvi najdragocenejše vrednote – zdravja.

Za nami je uspešna spomladanska akcija promocije darovanja KMC na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. V sklopu te akcije smo študentom 1., 2., 3., 4. in 5. letnika pripravili predavanja na temo darovanja KMC in predstavili možnost vpisa v register nesorodnih darovalcev KMC Slovenija Donor. Organiziran vpis v register je potekal 19.3. in 21.3.2013. Vpisalo se je 49 študentov. Zaradi velikih potreb po krvi, smo k sodelovanju povabili tudi vse krvodajalce. Ti so se povabilu številčno odzvali, saj je kri darovalo 13 študentov.

Za bolnike z limfomi, levkemijami in določenimi avtoimunimi boleznimi predstavlja prejem KMC velikokrat edino pot do popolne ozdravitve. Darovalcu s postopkom afereze iz periferne krvi odstranijo KMC. Pet dni pred darovanjem prejme zdravilo Granulocyte Colony Stimulating Factor (G-CSF), ki omogoči izplavljanje KMC v sistemski krvni obtok. Možni so blagi neželeni učinki kot so bolečine v mišicah in kosteh, vročina ter utrujenost. Uspešno jih lahko ublažimo  s paracetamolom ali ibuprofenom in praviloma izzvenijo po dnevu ali dveh po prenehanju prejemanja zdravila. Sam postopek odvzema traja 4-5 ure in darovalec lahko že isti dan zapusti bolnišnico.

Drugi, redkejši način odvzema KMC poteka v splošni anesteziji s postopkom punkcije kosti. Ker postopek poteka v splošni anestezij, med posegom ne boste čutili bolečine. Bolnišnico praviloma zapustite dan po posegu.

Postopek darovanja krvi je veliko preprostejši. Vzame vam le nekaj prostega časa, ki ga namenite sočloveku. V torek med 7.00 in 17.30 ali v sredo med 7.00 in 11.00 pridete na Center za transfuzijsko medicino Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, v sprejemni pisarni pokažete osebni dokument in prejeli boste medicinski vprašalnik, ki ga skrbno izpolnite. Medicinska sestra vam bo nato izmerila krvni tlak, pulz in hemoglobin. Sledi še pregled pri zdravniku. Na podlagi laboratorijskih izvidov, vprašalnika in zdravniškega pregleda, vam bo zdravnik svetoval ali odsvetoval darovanje krvi. Sam odvzem krvi traja med 5 in 10 minut. Po končanem odvzemu vas prijazno povabijo na malico in osvežilni napitek.

Ne pozabite, darovanje KMC in krvi predstavlja humano dejanje v katerem se zrcali vaš odnos do soljudi. Trenutek, ki ga boste namenili za zdravje ali življenje druge osebe, vam bo poplačan z vašim osebnim zadovoljstvom, saj boste vedeli, da ste naredili nekaj dobrega, plemenitega in nesebičnega.

Letošnji prvi korak je narejen. Odziv, posebno mlajših kolegov, nas vse skupaj navdaja z optimizmom, da študentje Medicinske fakultete zmoremo utreti nove smeri in pokazati pot do zdravja tudi ostalim ljudem.

Uroš

A tisto, kar me najbolj prizadene, so odnosi, ki jih nenadoma vzgojimo med sabo. Nesramnost, brezbrižnost in arogantnost so žal pridevniki, ki opišejo marsikoga od nas v času pred in med izpiti. Nihče več nikomur noče priskočiti na pomoč, nihče si več noče vzeti pol ure za kavo, nihče več noče razpredati o brezčasnih problemih. Zakaj bi poslušala še tvoje, če imam svojih preveč? In nič časa, ker se učim cele dneve. Razen ko prespim budilko, gledam novo epizodo patetično slabe serije, prelagam papirje (ker ne vem, kje bi se spravila zraven), visim na Facebook-u, čakam na dostavo, pišem nek kvazi blog, pogledam kaj se dogaja na 9gag-u, počivam po dostavi in se predvsem ves čas smilim sama sebi. Kako se bom vse to naučila? Naslednja stopnja je jeza, zakaj se nisem učila in ravno takrat se slučajno zgodi, da srečam sošolca, na katerega lahko vse to stresem, pa kaj me briga, če bi mogoče tudi on kaj rad delil z mano.

Pojem čustvene inteligence je še vedno nekaj, pri čemer se veliko ljudi zmrdne z mislijo na neko družboslovno nakladanje. A dejstvo je, da sta naše ravnanje in presoja pogojeni s čustvi v dani situaciji. Nihče ne rešuje testa inteligence pod vplivom stresnih dejavnikov in prav tako tudi naš poklic ne bo zahteval posredovanja in odločanja zgolj v mirni, tihi sobi, odrezani od sveta. Daleč od tega. Zato moramo temu področju posvetiti nekaj pozornosti. Seveda nihče noče posebnega predmeta, ki bi nas učil nekaj, kar vsi itak vemo. Saj se pa znamo obnašati in imamo nenazadnje na urniku dovolj vsega potrebnega in malo manj potrebnega. In še vedno tisto pomanjkanje časa. Če pa razmišljam o naših zmožnostih na temeljnih področjih, ki opisujejo značilnosti čustvene inteligence – zavedanje sebe, samokontrola, samomotivacija, empatija in iznajdljivost v družabnih stikih; si želim, da bi o tem kdaj pa kdaj vsak pri sebi vsaj premislil. O sebi, čutu za druge in prihodnosti. Mogoče namesto tistega prelaganja papirjev?

Kolikokrat bi se lahko izognila širjenju slabe energije, sporom zaradi malenkosti, razočaranju nad sabo in drugimi, če bi le pomislila na to, da ima mogoče kdo poleg vsega še kakšne osebne težave; da se imajo tudi drugi veliko za učiti, če ne še več; da lahko nekomu polepšam dan zgolj s tem, da prespim budilko pol ure manj in grem z njim na kosilo. Ali pa se le nasmejem in ga vprašam kako je, medtem ko hitiva drug mimo drugega na mostu.

Zato si bom vzela čas zase tudi med izpitnim obdobjem, poskusila bom pokazati svojo dejansko inteligenco in zavestno izklopiti študijske stvari v prostem času, ker tako bo produktiven tudi čas, namenjen učenju. Pa včasih bom povedala malo manj, kajti vem, da bom pozabila na to, če nekoga ne bom grdo zabila, zato ker se mi je tako zazdelo; slabo pa se bom zaradi nepremišljenih besed počutila še dolgo.

Bodimo to, kar si želimo biti. Bodimo takšni, da nas bodo zaradi tega razlikovali od drugih. Bodimo medicinci s srcem. Pa uspešno izpitno obdobje!

Maruša

Si torej želiš izraziti mnenje o dogajanju na faksu? Si bil na super delavnici katerega od projektov in se ti je zgodilo nekaj smešnega? Imaš na zalogi kakšno razmišljanje o našem poklicu, ki bi utegnilo zanimati kolege? Si mogoče napisal kak kos krajše fikcije, ki ga želiš objaviti? Potem je naš blog prava postaja zate!

Prispevke zbiramo na urednik@medicinec.si kadarkoli, lahko se objavijo tudi anonimno. Veseli bomo tvojega prispevka in doprinosa k višanju kvalitete obštudijskega dogajanja in diskurza.

P.S. Vsak blogger za prvi objavljen blog prispevek dobi skodelico Medicinec s srcem.

Uredništvo DŠMM